Prav presenečen sem bil, ko sem zagledal tigrčka, kako me skrivoma opazuje izza grmičevja. Podobno kot jaz s fotoaparatom je tudi on najverjetneje lovil podleske, seveda s to razliko, da je kakšnega zagotovo tudi našel. :-) Po tako hudi zimi in slabi letini lešnikov moraš resnično biti pravi mojster lova, kot je divji maček, da odkriješ podleska. :-(

Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)

Vedno sem si želel srečati volka v divjini, a srečanja, roko na srce, realno nisem pričakoval – sploh pa ne tako od blizu. Volk je namreč izjemno previden plenilec, ki se boji človeka, ter v iskanju hrane (predvsem srnjadi in jelenjadi) prehodi ogromne razdalje, po možnosti še v temi noči. Pred nekaj desetletji je bil celo na robu izumrtja, a trend le kaže na bolje in tako volk pri nas še vedno ostaja simbol divjine. Danes o volku žal slišimo predvsem v kontekstu škode na drobnici, čeprav se te loti le izjemoma in predvsem na manj zaščitenih pašnikih. Več o tem na www.volkovi.si.
Volk na fotografiji najverjetneje pripada tropu, ki pokriva območje travnikov Volovje rebri in Gur ter gozdove izpod Snežnika vse do Reke na Hrvaškem. Pri volku sta me očarali zlasti njegova previdnost in skrivnostnost, pa tudi radovednost, saj mi je naklonil kar dobrih pet minut! Lahko le upam, da se še kdaj srečava. :-)

Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)

Tudi divje svinje poleti zamenjajo dlako, da jim ni prevroče, pa tudi aktivne so večinoma ponoči v hladu. Še dobro, da imajo tako izurjen smrček, da se znajdejo v temi. :-)

Pri samčku črnopikčaste kuščarice, ki je pri nas prisotna le na Primorskem, sta v času parjenja vse prej kot črne pikice na hrbtu zelo opazna živo rdeč trup in modro grlo, ki ju rad razkazuje svojim tekmecem. :-)

Ko jazbeca nosi luna, se sprehaja okoli kar sredi dneva – seveda v senci dreves, da v kožuščku preveč ne “zašvica”. :-)

A je sploh kaj bolj simpatičnega kot mlada lisička? Verjetno le dve mladi lisički. ;-)
Med raziskovanjem okoliša sta tako dve lisički naleteli name – le ena pa je bila dovolj pogumna, da se je zvito pritihotapila malce bližje.

“Vidiš, kako z objedanjem skrbim, da se travniki preveč ne zaraščajo? A kaj, ko nas je zdaj tako malo v primerjavi s starimi dobrimi časi. Sam imam polna usta dela od jutra do večera, delu pa ne konca ne kraja.” ;-)

Najlepša paša za srnice je ravno junija – trava je še sveža in vlažna, zrak pa je poln opojnih vonjav od raznoraznih dišavnic. :-)

Za srnice in srnjake je nastopil čas zaljubljenosti, ko postanejo precej manj previdni, kot so običajno. Zaljubljeni srnjaki tavajo za svojimi izbrankami, ob tem pa jim ni kaj dosti mar za mimoidoče. En je bil celo tako predrzen, da mi je pokazal jezik. :-)

Kačam dež in nižje temperature zagotovo ne ugajajo. Še dobro, da je po dolgotrajnem dežju posijalo sonce, da so se lahko vsaj malce ogrele. Ko sem tako ob poti naletel na tole mlado belouško, je bila reva namreč vsa otrpla od mraza. ;-)

Značilno oglašanje čuka oz. velikega skovika, kot ga “pomotoma” imenujemo danes, je poleg glasbene podlage čričkov nepogrešljiv zvok dolgih poletnih noči – še posebej v toplejših krajih Slovenije. Osebno si brez večernega “čuk-anja” ne morem predstavljati poletja – tako doma kot na morju. :-)
V galeriji je nekaj zanimivih srečanj do katerih je prišlo med popisom te majhne sove selivke. Kljub glasnemu oglašanju se je izkazalo, da je veliki skovik pravzaprav zelo majhna, zeloo simpatična in zelooo radovedna sovica. :-)

Kot vsako pomlad, sem se tudi tokrat znova oglasil na zmajevem domu. Sprva je bil sicer malce sramežljiv in je le previdno kukal iz svoje luknje, potem pa je postal precej živahen. :-) Letos je revež žal poln klopov. Kot kaže, ni nihče imun na njih. Vsekakor je klop najnevarnejša žival v naših gozdovih. :-/

Že dolgo nisem srečal nobene lisičke – razlog je verjetno tudi letošnja zima, ki je poleg odstrela še dodatno posegla v populacijo lisic. Srečanje je vsekakor polepšalo dan. :-)

“Praznik dela?? Dopust?? Plača?? Kaj je to? Mi modrasi se lepo cele dneve sončimo, hrano pa kar počakamo, da pride mimo.” (vidiš, to pa je evolucija presssss) :-D

Močeradi so po zimskem spanju organizirali prve pomladanske “dirke”, pri čemer gre dejansko bolj za igro potrpljenja, pri kateri ni važna hitrost, temveč bolj sposobnost stati inu obstati na miru navkljub motečim faktorjem. :-)
Mislim, da sem tokrat naletel tudi na zmagovalca, močerada s štartno pozicijo št. 3 – na prvo kaže njegova neverjetna potrpežljivost, na drugo pa številka na hrbtu. :-)

Srnjak je pogumno preverjal, kdo si drzne vstopiti v njegov gozd – ker pa mu je rogovje že odpadlo, je raje sklenil, da jo popiha stran. :P

Decembra in januarja se divjim prašičem slabo godi, saj se en za drugim vrstijo pogoni. Tale skupinica jo je k sreči dobro odnesla, ker je pravočasno zbežala stran. Najdete vse pujske na fotografiji? ;)
P.S. Kot sem kasneje izvedel, so isto jutro videli risa le 300m stran. Ah, enkrat se bova že srečala… :)

Lisička je tokrat na svojem obhodu zavohala mojo več kot uro staro sled na poti – zvita kot je, pa se je raje odpravila malce naokoli, da bi se mi tako lahko varno prikradla s strani. Brihtna, ni kaj. ;-)