Orlov podmladek že živahno leta in se bori za svoj prostor pod soncem, prav tako pa se še vedno da videti jastrebe, ki posedajo na soncu – ponavadi vse do novembra.

Po dežju vedno posije sonce, ki prežene še tako hudo mokroto in mraz. Tega je bila vesela tudi srnica, ki se je v zavetju na vrhu kuclja nastavljala sončnim žarkom. Še vedno je namreč v poletnem rdečkastem kožuhu, vendar ne za dolgo, saj ga bo kmalu zamenjala za zimskega, ki je sive barve in bolj gost.

Kanje si zelo rade pokažejo kremplje, pa naj bo to zares kot pri teritorialnemu sporu ali pa le v igri med staršema in mladičem. Tokrat je šlo seveda le za igro in morda tudi učno lekcijo. :-)
Na fotografiji je lepo vidna razlika med odraslo kanjo in letošnjim mladičem (desno) – mlada kanja ima popolno, nepoškodovano perje, saj se še ni golila, prav tako pa ji manjka črn rob na spodnjem delu kril in repa.

Zelenec kljub velikosti zelo spretno pleza po drevju, kjer se občasno tudi nastavlja sončnim žarkom, a največkrat ga vidimo na drevju ravno zato, ker tja pobegne pred mimoidočimi. :-)

Prav presenečen sem bil, ko sem zagledal tigrčka, kako me skrivoma opazuje izza grmičevja. Podobno kot jaz s fotoaparatom je tudi on najverjetneje lovil podleske, seveda s to razliko, da je kakšnega zagotovo tudi našel. :-) Po tako hudi zimi in slabi letini lešnikov moraš resnično biti pravi mojster lova, kot je divji maček, da odkriješ podleska. :-(

Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena, kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), ki jo je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato jo je moral prej dodobra oskubiti in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.

Nekatere ptice se že počasi selijo v južne kraje, eden bolj pogostih preletnikov te dni, ki ga velikokrat srečam, pa je muhar. Sila radoveden ptiček, ni kaj. :-)

Smrdokavra je ptica odprte pokrajine in travnikov z grmičevjem, še posebej rada pa ima prisojne lege. Poleti je ni mogoče preslišati oz. je nasploh zamenjati za kakšno drugo ptico, kajti ima zelo edinstven videz kot tudi oglašanje.

Vedno sem si želel srečati volka v divjini, a srečanja, roko na srce, realno nisem pričakoval – sploh pa ne tako od blizu. Volk je namreč izjemno previden plenilec, ki se boji človeka, ter v iskanju hrane (predvsem srnjadi in jelenjadi) prehodi ogromne razdalje, po možnosti še v temi noči. Pred nekaj desetletji je bil celo na robu izumrtja, a trend le kaže na bolje in tako volk pri nas še vedno ostaja simbol divjine. Danes o volku žal slišimo predvsem v kontekstu škode na drobnici, čeprav se te loti le izjemoma in predvsem na manj zaščitenih pašnikih. Več o tem na www.volkovi.si.
Volk na fotografiji najverjetneje pripada tropu, ki pokriva območje travnikov Volovje rebri in Gur ter gozdove izpod Snežnika vse do Reke na Hrvaškem. Pri volku sta me očarali zlasti njegova previdnost in skrivnostnost, pa tudi radovednost, saj mi je naklonil kar dobrih pet minut! Lahko le upam, da se še kdaj srečava. :-)

Kakor je kondor največja ptica na svetu, je beloglavi jastreb največja ptica v Sloveniji. Pravcati orjaški simbol naravne dediščine.

Beloglavi jastreb je s težo do 10kg in razponom kril do 270cm zelo težka in okorna ptica – vendar le na tleh. Ko je enkrat v zraku z lahkoto zajadra do oblakov in še dlje (rekord znaša dobrih 11km). :-) Žal pa jastrebi niso dovolj hitri, da se umaknejo krakom vetrnih elektrarn, ki se gibljejo z obodno hitrostjo do 300km/h. Še posebej so kritična grebenska območja, ki so pomembna prehranjevališča oz. so na migratornih poteh, kot je Volovja reber na obronkih Snežniške planote.

Krokarje je zelo težko prelisičiti, saj je vedno kakšen na izvidnici, ki te skrbno opazuje – bodisi iz zraka ali pa s kakšne skalce. :-)

Junija se je nabralo kar nekaj fotografij metuljev, zato bi bilo škoda, da niso objavljene, četudi z zamudo. ;-)

Beloglavi jastreb se na Volovji rebri redno zadržuje tudi v večjem številu, saj je tu eno njegovih pomembnejših prehranjevališč. Tokrat sem imel priložnost videti, kako poteka prehranjevanje – od lociranja hrane in pristajanja do prepiranja ob jedi. :-)

Kolonija beloglavih jastrebov v Kvarnerju, ki šteje približno 70 parov, večinoma gnezdi na otoku Cresu na Hrvaškem. Poleg območja, kjer gnezdijo, pa so za jastrebe ključna območja, kjer si iščejo hrano. Ta so od gnezdišč oddaljena do 60 km. Za Kvarnerske jastrebe je eno pomembnejših prehranjevališč Volovja reber na obronkih Snežniške planote. V poletnih mesecih se tu tako giblje in zadržuje znaten del populacije (doslej opaženih do 23 osebkov naenkrat), še posebej pa podmladek, na katerem temelji obstoj te vrste. Tokrat nekaj fotografij s kratkega obiska na otoku Cresu ali “pri jastrebu doma”, čeprav bi lahko rekli, da je jastreb doma povsod tam, kjer živi, se prehranjuje in giblje, torej tudi v Sloveniji. Pri nas na Volovji rebri namreč vidim več jastrebov naenkrat, kot sem jih lahko na Cresu.

Zgodaj zjutraj, preden nastopi neznosna popoldanska vročina, se je najbolje prepustiti prijetnim prvim jutranjim žarkom – tako kot simpatična šmarnica na fotografiji. :-)

Poleg kranjske, brstične in žafranske, krasi kraške travnike na Volovji rebri tudi turška lilija.

Ko jazbeca nosi luna, se sprehaja okoli kar sredi dneva – seveda v senci dreves, da v kožuščku preveč ne “zašvica”. :-)

Nekateri pravijo, da če si videl en sončni vzhod, si videl vse. Nič ne more biti dlje od resnice, kajti vsak je nekaj posebnega – ko pa potegneš črto čez leta in desetletja, ponavadi ugotoviš, da si ga pravzaprav videl in doživel na prostem le malokrat. :-(

Pestrost ptičjih vrst je na območju Volovje rebri izjemna. Po številu gnezdilk se Volovja reber lahko kosa s katerim koli nižinskim predelom Slovenije, v hribih pa je po razpoložljivih podatkih brez konkurence. Doslej je bilo opaženih 110 vrst ptic, od katerih jih 75 vrst na Volovji rebri ali v bližnji okolici gnezdi. Posebnost je beloglavi jastreb, za katerega je to območje pomembno za prelet in iskanje hrane (na aktualni fotografiji). Ob tem se seveda pojavlja vprašanje, zakaj se sili z energetskimi projekti v takšna IBA območja (Important Bird Areas) in območja namenjena Natura 2000? Zakaj imajo v nekaterih državah vetrne elektrarne, transformatorska polja in daljnovode na “pesticidnih” intenzivnih poljih, namenjeni krmi oz. ob avtocestah, pri nas pa rinemo v čudovito naravo, biodiverzitetno vročo točko na obronkih Snežniške planote?