V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.
Njegovo visočanstvo je s svojimi osmimi centimetri in vsega petimi grami najmanjša ptica v Evropi. Planinski orel je le za krinko. Dejansko je ta, za ščepec soli težak ptiček, tisti, ki vleče vse niti v ozadju. :-D V galeriji nastopa tudi nekaj njegovih podanikov, ki jih srečujem te dni: carar, dolgorepka, gozdni brglez, kanja, kos, lešnikar, lišček, močvirska sinica, rdečeglavi kraljiček, skobec, škrjanec, šmarnica, šoja, srednji detel, stržek, taščica, velika sinica, veliki detel, veliki srakoper in zelenec. Med njimi je srednji detel nekaj posebnega, saj v naših krajih še ni bil opažen.
Na Volovji rebri že dva dni sneži, vendar ne dovolj, da bi prekrilo travnike z belo odejo. Obiskovalcev ni, zato vlada prava tišina, le tu in tam vidiš kakšnega kragulja ali skobca v nizkem preletu. No, tudi skupino poljskih jerebic sem dodobra preplašil (in one mene). Orla tokrat ni bilo na spregled, pa tudi če bi letal naokoli, bi ga zaradi sneženja le stežka videl. Za konec sem srečal staro prijateljico, ki jo je zima presenetila še v poletnem krznu.
