Medtem ko na južnih travnatih pobočjih Snežniške planote vlada že skorajda poletno vzdušje, je zaledje snežniških gozdov še vedno zavito v mraz in sneg.
Ubogi srnjak, prav smili se mi ob tem dolgotrajnem mrazu in pomanjkanju hrane. :-(

Naš očak Snežnik (1796 m) v vsej svoji lepoti. Naj vas njegova lepota ne zavede, saj ga še posebej pozimi ni za podcenjevati. S seboj je treba imeti dereze, po možnosti tudi cepin, in se držati planinske poti, saj se pod s snegom zasutim ruševjem skrivajo številna brezna.

Mojstrovina narave. In še res je. Jeleni me s svojim močnim rogovjem vedno znova fascinirajo. Še bolj pa me dejstvo, da vsako leto rogovje odpade in namesto njega zraste novo, večje. Po spletu naključij sem tokrat naletel na manjšo skupino jelenov, v kateri se je vsak ponašal z drugačnim naglavnim okrasjem, od skromnih zametkov pa vse do močno razvejanega rogovja. ;-)

Ko zapade sneg, je za nas primorce pravi praznik! :-) Ni druge, takoj nahrbtnik na ramena, fotoaparat v roke in gremo do morja, no vsaj do razgleda na morje. ;-) Poleg prelepe zasnežene pokrajine so mi dan popestrile srnice in seveda planinski orel. Kvarner je bil tako rekoč na dosegu roke.

Očak Snežnik na 100 in en način. Kdor v nedeljo ni bil na Snežniku, mu je lahko le žal ;-). Sonce, 1.5m snega in popolno brezvetrje, do vrha pa le bela avtocesta.

Tokrat bolj nakratko iz popoldanskega sprehoda po Veliki planini. Vreme je bilo čudovito, snega pa obilo. Ma kej bo sploh še gdaj pr’nas na Primorski tulku snega?

Na Volovji rebri že dva dni sneži, vendar ne dovolj, da bi prekrilo travnike z belo odejo. Obiskovalcev ni, zato vlada prava tišina, le tu in tam vidiš kakšnega kragulja ali skobca v nizkem preletu. No, tudi skupino poljskih jerebic sem dodobra preplašil (in one mene). Orla tokrat ni bilo na spregled, pa tudi če bi letal naokoli, bi ga zaradi sneženja le stežka videl. Za konec sem srečal staro prijateljico, ki jo je zima presenetila še v poletnem krznu.

Spet konstantna burja in precejšnji sunki, tako da sem komaj stal pokonci. Ptice pa so tudi bolj čudno letale, oz. bolje rečeno “krmilile” v zraku. Tudi planinski orel je imel težave – pridrvel je zelo blizu mene in pri tem komajda držal pravo smer. Veter ga je nosil prav vame. Kaj, ko sem ravno slikal pokrajino, saj bi drugače lahko slikal orlove trepalnice ;-). Vidim tudi kotorno in najdem njene sledi. Za konec pa prava pravcata snežna nevihta. Jupi!