Zgodaj zjutraj, preden nastopi neznosna popoldanska vročina, se je najbolje prepustiti prijetnim prvim jutranjim žarkom – tako kot simpatična šmarnica na fotografiji. :-)

Tudi če bi imel barve, čopič in platno, ne bi zmogel poustvariti čudovitih barv, ki jih jeseni naslika narava.

Ko pritisne mraz, je vsak sončni žarek dobrodošel. Šmarnica to dobro ve, zato se pride sončiti na skalco. ;-)

V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.

Njegovo visočanstvo je s svojimi osmimi centimetri in vsega petimi grami najmanjša ptica v Evropi. Planinski orel je le za krinko. Dejansko je ta, za ščepec soli težak ptiček, tisti, ki vleče vse niti v ozadju. :-D V galeriji nastopa tudi nekaj njegovih podanikov, ki jih srečujem te dni: carar, dolgorepka, gozdni brglez, kanja, kos, lešnikar, lišček, močvirska sinica, rdečeglavi kraljiček, skobec, škrjanec, šmarnica, šoja, srednji detel, stržek, taščica, velika sinica, veliki detel, veliki srakoper in zelenec. Med njimi je srednji detel nekaj posebnega, saj v naših krajih še ni bil opažen.

Te dni je na Volovji rebri mogoče opazovati šmarnice, ki živahno letajo naokoli in posedajo po skalovju. Tokrat pa se je na “našo skalco” pritepla tudi planinska pevka (na sliki zgoraj), sicer prebivalka naših gora, in s tem poskrbela za pravo presenečenje. Kot je značilno za alpske ptice, planinska pevka nima strahu pred človekom in se mu lahko zelo približa.
Pravijo, da dober glas seže v deveto vas. Mogoče je prišla samo zato, da se slika. ;-)

Na Volovji rebri se že zbirajo krokarji v večjem številu, kar povzroča nemalo težav planinskemu orlu in tudi drugim ujedam. Komajda se je mladi orlič postavil na lastna krila, že mu krokarji otežujejo življenje. K sreči mu na pomoč priskočijo starši in razženejo nadležneže. Prav tako mu še vedno prinašajo “kaj za pod kljun”, dokler še sam ne zna dobro loviti . Takšnemu srečanju sem bil po spletu naključij priča tudi sam. ;-)

Tale šmarnica mi je pa kar veselo pozirala na kamenju in grmičevju. Srne so bile bolj daleč danes, se je pa zato na koncu (kot vedno) prikazal odrasel orel in zaokrožil nad mano. Priporočam vzpon na Kovačeve ogence, saj je razgled na Snežnik edinstven, ob lepem vremenu tudi na Kvarnerski zaliv.

Evo, že dolgo me ni bilo na Snežniku, tako da greva s Primčetom v akcijo. Tokrat preko Grčevca, nazaj pa skozi Gomance. Vreme je enkratno za fotografijo. Spotoma ujamem kragulja, sršenarja, šmarnice, lastovke in pero kure divjega petelina. Ni slabo za en dan ;-).