Mlade in naivne ptice je najlažje fotografirati, določati jih pa je veliko težje. Na fotografiji je skalni strnad v neznačilnem deloma mladostnem, deloma prvoletnem perju – nerešljiva uganka zame brez pomoči izkušenega ornitologa. :-)

V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.

Ni ga čez odprti svet kraških travnikov. Navidez pust in samoten, dejansko pa poln življenja. Od najbolj drobcenih prebivalcev, ki držijo ekosistem, do plazilcev, malih in velikih ptic in tudi velikih zveri. No, medota tokrat nisem srečal, tako kot lani na tem istem mestu, sem pa srečal kapitalnega modrasa, ki pa ni bil neka “zver”, saj je nemudoma pobegnil v grm (pa je šla trofeja dneva :-( ). Tokrat sem večinoma fotografiral male prebivalce travnikov, da ne bodo na sporedu vedno samo velike ujede ;-) .