Dnevi se krajšajo, sonce pa je vse nižje in nižje nad obzorjem ter vedno manj sije zelencu pred vhod. Tam se tudi najraje sonči do zadnjega trenutka, preden sonce zaide za hrib, potem pa nemudoma smukne na varno v svojo votlinico. ;-)

“Kakšna bo kaj zima letos? Hja, bomo videli,” je rekel slepec. ;-)

Bolezen ne prizanese nikomur – tudi tej lisički na fotografiji ne, ki je nažalost nekako staknila garje. Čeprav garje same po sebi niso smrtne, pa največkrat prizadenejo že tako šibke ali poškodovane živali, kar jim še dodatno oteži življenje. Živali oslabijo čuti, zato težko lovi, težje pa zazna tudi človeka, kar lahko privede do zelo bližnjih srečanj. Po videzu bolezni ni težko prepoznati, zato je ne gre zamenjati za steklino oz. zamenjati vedenje živali s tistim pri steklini.

Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena, kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), ki jo je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato jo je moral prej dodobra oskubiti in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.

Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)

Klasično gozdno tihožitje po končanem prsku – tiho(žitje) je seveda zato, ker nič ne poka s preže. :-P

Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)

Tudi divje svinje poleti zamenjajo dlako, da jim ni prevroče, pa tudi aktivne so večinoma ponoči v hladu. Še dobro, da imajo tako izurjen smrček, da se znajdejo v temi. :-)

“Ko v gozdu pade list na tla, ga orel vidi, medved zavoha, jelen pa sliši.” Tako nekako gre star indijanski pregovor. Zadnje je gotovo – jelenjad so sama ušesa in najbolje se to vidi prav na podmladku. ;-)
Na fotografiji je lanski mladič, ki očitno ne bo postal velik jelen, kot sem mislil, saj je v resnici košuta. :-)

Kačam dež in nižje temperature zagotovo ne ugajajo. Še dobro, da je po dolgotrajnem dežju posijalo sonce, da so se lahko vsaj malce ogrele. Ko sem tako ob poti naletel na tole mlado belouško, je bila reva namreč vsa otrpla od mraza. ;-)

“Tudi to se dogaja,” je pujsa komentirala škodo na njivah, “ampak to so izjeme – prej tega ni bilo toliko. Nismo me krive, da se opuščajo travniki in zarašča gozd do njiv in vasi. Ni čudno, da kakšno rado premami. Sicer smo pa doma v gozdu, kjer imamo mir in žir. No, tudi želod, koreninice in deževnike rade pohrustamo – kar pač gozd da. Nič, zdaj pa hitim jesti naprej, pa še kdaj kakšno rečeva.”  :-)

Kot vsako pomlad, sem se tudi tokrat znova oglasil na zmajevem domu. Sprva je bil sicer malce sramežljiv in je le previdno kukal iz svoje luknje, potem pa je postal precej živahen. :-) Letos je revež žal poln klopov. Kot kaže, ni nihče imun na njih. Vsekakor je klop najnevarnejša žival v naših gozdovih. :-/

Čopasta sinica je praktično edina ptica pri nas, ki se ponaša s čopkom na glavi. Od ostalih sinic se loči tudi po tem, da ima rdeče oči, pa tudi zelo neboječa je – idealno za en lep “škljoc”. :-)

S pomladjo začne po naših gozdovih odmevati petje vrbjega kovačka – zelo pogoste, a večinoma očem skrite, ptice pevke. Njegovo oglašanje spominja na kovanje železa na nakovalu, od koder izvira tudi njegovo ime. :-)

Mmm, kako prijajo topli sončni žarki! Za povrh pa še hrana prileti kar sama.
Mljask! :-)

Med raznolikimi vrstami sinic, ki večkrat družno letajo od drevesa do drevesa, se vmes najdejo tudi močvirske sinice – nadvse prikupne in zvedave ptičice. :)

“Če ti že nobena druga ptičica noče pozirati, bom pa kar jaz (kot vedno).” :)

Jesen ponuja čudovito paleto barv, a žal le za kratek čas. Le predstavljam si lahko, kako čudovit mora biti razgled iz kanjine perspektive.

Gamsji prsk se je že začel. ;-) Komaj spolno zreli samec (na levi) se je na vse pretege trudil očarati bolj zrelo samico, ki pa jo njegovo miganje z repkom in žvižganje očitno ni dovolj očaralo. Pojavljanje mladih samcev okoli samic v času prska kaže na krhkost gamsje populacije. Glavni pokazatelj je namreč pomanjkanje starejših kozlov – ko teh ni, samice v času prska “nadlegujejo” mladi kozli.

Takoj, ko se zlati hrast odene v bakrene barve, na ogled prihiti brglez. ;-)