Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), katero je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato je moral prej dodobra izpuliti vse perje in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.
Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)
Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)
