Orlov podmladek že živahno leta in se bori za svoj prostor pod soncem, prav tako pa se še vedno da videti jastrebe, ki posedajo na soncu – ponavadi vse do novembra.

Kanje si zelo rade pokažejo kremplje, pa naj bo to zares kot pri teritorialnemu sporu ali pa le v igri med staršema in mladičem. Tokrat je šlo seveda le za igro in morda tudi učno lekcijo. :-)
Na fotografiji je lepo vidna razlika med odraslo kanjo in letošnjim mladičem (desno) – mlada kanja ima popolno, nepoškodovano perje, saj se še ni golila, prav tako pa ji manjka črn rob na spodnjem delu kril in repa.

Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena, kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), ki jo je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato jo je moral prej dodobra oskubiti in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.

Nekatere ptice se že počasi selijo v južne kraje, eden bolj pogostih preletnikov te dni, ki ga velikokrat srečam, pa je muhar. Sila radoveden ptiček, ni kaj. :-)

Smrdokavra je ptica odprte pokrajine in travnikov z grmičevjem, še posebej rada pa ima prisojne lege. Poleti je ni mogoče preslišati oz. je nasploh zamenjati za kakšno drugo ptico, kajti ima zelo edinstven videz kot tudi oglašanje.

Kakor je kondor največja ptica na svetu, je beloglavi jastreb največja ptica v Sloveniji. Pravcati orjaški simbol naravne dediščine.

Beloglavi jastreb je s težo do 10kg in razponom kril do 270cm zelo težka in okorna ptica – vendar le na tleh. Ko je enkrat v zraku z lahkoto zajadra do oblakov in še dlje (rekord znaša dobrih 11km). :-) Žal pa jastrebi niso dovolj hitri, da se umaknejo krakom vetrnih elektrarn, ki se gibljejo z obodno hitrostjo do 300km/h. Še posebej so kritična grebenska območja, ki so pomembna prehranjevališča oz. so na migratornih poteh, kot je Volovja reber na obronkih Snežniške planote.

Krokarje je zelo težko prelisičiti, saj je vedno kakšen na izvidnici, ki te skrbno opazuje – bodisi iz zraka ali pa s kakšne skalce. :-)

Beloglavi jastreb se na Volovji rebri redno zadržuje tudi v večjem številu, saj je tu eno njegovih pomembnejših prehranjevališč. Tokrat sem imel priložnost videti, kako poteka prehranjevanje – od lociranja hrane in pristajanja do prepiranja ob jedi. :-)

Kolonija beloglavih jastrebov v Kvarnerju, ki šteje približno 70 parov, večinoma gnezdi na otoku Cresu na Hrvaškem. Poleg območja, kjer gnezdijo, pa so za jastrebe ključna območja, kjer si iščejo hrano. Ta so od gnezdišč oddaljena do 60 km. Za Kvarnerske jastrebe je eno pomembnejših prehranjevališč Volovja reber na obronkih Snežniške planote. V poletnih mesecih se tu tako giblje in zadržuje znaten del populacije (doslej opaženih do 23 osebkov naenkrat), še posebej pa podmladek, na katerem temelji obstoj te vrste. Tokrat nekaj fotografij s kratkega obiska na otoku Cresu ali “pri jastrebu doma”, čeprav bi lahko rekli, da je jastreb doma povsod tam, kjer živi, se prehranjuje in giblje, torej tudi v Sloveniji. Pri nas na Volovji rebri namreč vidim več jastrebov naenkrat, kot sem jih lahko na Cresu.

Zgodaj zjutraj, preden nastopi neznosna popoldanska vročina, se je najbolje prepustiti prijetnim prvim jutranjim žarkom – tako kot simpatična šmarnica na fotografiji. :-)

Pestrost ptičjih vrst je na območju Volovje rebri izjemna. Po številu gnezdilk se Volovja reber lahko kosa s katerim koli nižinskim predelom Slovenije, v hribih pa je po razpoložljivih podatkih brez konkurence. Doslej je bilo opaženih 110 vrst ptic, od katerih jih 75 vrst na Volovji rebri ali v bližnji okolici gnezdi. Posebnost je beloglavi jastreb, za katerega je to območje pomembno za prelet in iskanje hrane (na aktualni fotografiji). Ob tem se seveda pojavlja vprašanje, zakaj se sili z energetskimi projekti v takšna IBA območja (Important Bird Areas) in območja namenjena Natura 2000? Zakaj imajo v nekaterih državah vetrne elektrarne, transformatorska polja in daljnovode na “pesticidnih” intenzivnih poljih, namenjeni krmi oz. ob avtocestah, pri nas pa rinemo v čudovito naravo, biodiverzitetno vročo točko na obronkih Snežniške planote?

Od 12-15 parov, kolikor je kačarjev v Sloveniji, se vsaj dva para in kakšen mladoleten redno zadržujejo na grebenih Volovje rebri. Samček in samica sta skupaj tudi na lovu, zato ju ni težko zgrešiti, medtem ko negibno jadrata nad tlemi.

Zadnje dni je vreme kot idealno za beloglave jastrebe, saj jim termika zelo ustreza za lažje jadranje, pa tudi posedanje na žgočem soncu jim je več kot očitno všeč. Eden izmed njih me je zgleda prav pogrešal, saj me je prišel prav od daleč pogledat – običajno so namreč precej bolj sramežljivi. ;-)
V galeriji je nekaj boljših trenutkov iz junijskih obiskov.

Le redko srečaš kosa v gozdu, da takole mirno sedi na veji in ne zbeži – razen seveda, če je ravnokar speljan mladič, ki se še otepa puha in čaka, da mu zraste rep. :-)

Značilno oglašanje čuka oz. velikega skovika, kot ga “pomotoma” imenujemo danes, je poleg glasbene podlage čričkov nepogrešljiv zvok dolgih poletnih noči – še posebej v toplejših krajih Slovenije. Osebno si brez večernega “čuk-anja” ne morem predstavljati poletja – tako doma kot na morju. :-)
V galeriji je nekaj zanimivih srečanj do katerih je prišlo med popisom te majhne sove selivke. Kljub glasnemu oglašanju se je izkazalo, da je veliki skovik pravzaprav zelo majhna, zeloo simpatična in zelooo radovedna sovica. :-)

Ne verjemite učbenikom, kaj pravijo o spočetju otrok, ko se pa dobro ve, da otroke nosi štorklja. Po vaseh se to še vedno lepo vidi – tole sem zalotil kar sredi belega dne. :-)

Čebelar je nedvomno najbolj eksotično obarvana ptica v Sloveniji, žal pa tudi izjemno redka in močno ogrožena gnezdilka (št. parov v največji koloniji lahko naštejemo na prste dveh rok). Za gnezdenje potrebuje predvsem ilovnate ali peščene stene, ki jih ponavadi nižinske reke izdolbejo same – teh pa je zaradi regulacije vodotokov zelo malo. Primerni so tudi razni peskokopi, vendar pa tudi tam nimajo miru zaradi kopanja ob nepravem času ali nadlegovanja v času gnezditve. Da nahranijo mlade, večino dneva preživijo v zraku na lovu za žuželkami, občasno pa si privoščijo počitek v senci dreves, da pokramljajo s svojim partnerjem. :-)

Od maja naprej se morajo kače krepko paziti :-). Na nebu namreč kačar budno opazuje dogajanje spodaj, zato se ni dobro preveč izpostavljati.

Kosec (Crex crex) je travniška vrsta iz družine tukalic. V poletnih večerih ga lahko slišimo v bližini naravnih travnikov, kako kliče samice z značilnim petjem, po katerem je tudi dobil ime (“Krek-krek”).
Žal vse redkeje. Zadnja desetletja namreč populacija drastično upada zaradi intenziviranja travnikov in prezgodnje košnje, preoravanja travnikov v njive (največkrat koruzne) ali pozidavanja, pa tudi načina košnje. Kosec je kot nekakšna krovna vrsta, pokazatelj stanja naravnih travnikov – z njim pa slej ko prej izgine celotna paleta rastlinskega in ptičjega sveta.  Glede na vsesplošen trend zadnjih nekaj let ter še posebej zaskrbljujoče lansko in letošnje leto pa se bojim, da od letos naprej pri nas (v dolini reke Reke) ne bo več mogoče slišati petja kosca. In to prav na mednarodno leto biotske raznovrstnosti. :-(