Postovke so se že vrnile iz prezimovališč. Razlog je namreč prava žuželčja pojedina, ki bo na voljo vse do jeseni. Najbolj jim teknejo kobilice (te so se nedavno začele prebujati), trenutna specialiteta pa so ogromni majski hrošči, ki okorno letajo po travnikih ali čepijo na grmovju.
Tokrat le ena slikica za pokušino, saj je “sezona” še dolga. :-D

Na Volovji rebri se že zbirajo krokarji v večjem številu, kar povzroča nemalo težav planinskemu orlu in tudi drugim ujedam. Komajda se je mladi orlič postavil na lastna krila, že mu krokarji otežujejo življenje. K sreči mu na pomoč priskočijo starši in razženejo nadležneže. Prav tako mu še vedno prinašajo “kaj za pod kljun”, dokler še sam ne zna dobro loviti . Takšnemu srečanju sem bil po spletu naključij priča tudi sam. ;-)

Postovka ali skobec? Kdo bo zmagal? ;-) Težko je reči, saj sta oba zelo dobra letalca. Včasih bojevanje bolj spominja na sinhrono letenje oz. razkazovanje svojih letalnih sposobnosti, včasih pa so v igri tudi kremplji. No, tokrat se je postovka vedno dobro izvlekla, tako da si je moral skobec poiskati kaj drugega za kosilo ;-) .
P.S. Zgornja slika je zlepljena skupaj, na levi je postovka, na desni pa skobec.

Včasih se najbolj zanimive stvari dogajajo ravno za mojim hrbtom. Med čakanjem na “trofejo” (ki nikakor ni hotela priti :-) ), se je za mano verjetno zvrstila cela vrsta zanimivih ptic. No, k sreči sem pravočasno ujel tole kanjo (na sliki zgoraj), pa tudi postovka se je pustila fotografirati med lovom na preži. Toliko o “trofejah” ;-) …

Sredi avgusta se začenja selitev ujed, prvi pa so na vrsti sršenarji, ki bodo prezimili v podsaharski Afriki. Nanos in južni del Trnovskega gozda sta pri nas kot nekakšna kretnica, saj se tu pot naprej razcepi. Prva pot gre preko Bosporja (naslednja postaja je ravno Volovjo reber ;-) ), druga pa preko Italije čez Sredozemsko morje. S spektivom je bilo mogoče opazovati številne skupine sršenarjev, tu pa tam sem imel tudi kakšno bližnje srečanje. Predvsem je bilo živahno med “domačini” (postovkami in skobci), ki so prirejali celodnevne borbe :-) .

Na sami poti do Volovje rebri skozi gozd je mogoče srečati sila zanimive prebivalce krošenj in grmičkov. Če se ustaviš in prisluhneš, kmalu zaslišiš brgleza ali plezalčka, kako se sprehaja po lubju, ali pa detla, kako dolbe vejo, medtem ko išče ličinke. Veverice se pa tudi ne dajo motiti pri hranjenju. Prva si je pripravila svežo “zeleno solato”, druga pa je pred mano “pospravila” kar tri zelene storže :-) .

Na Volovji rebri potekajo že klasični poletni spopadi za ozemlje. Kanja proti planinskemu orlu, skobci proti postovkam in tako dalje. Nesporni zmagovalec v težki kategoriji je seveda planinski orel, v lahki ( “pernati” :-) ) kategoriji pa z vztrajnostjo zmagujejo postovke. No, potem pa postovke še med sabo poračunajo, da se ve, kdo je glavni na jasi (na sliki zgoraj) :-) . Zanimivo je hkrati opazovati kanjo in orla, saj je mogoče nemudoma opaziti razliko. Čeprav je kanja vse kaj drugega kot majhna ptica, je v primerjavi s planinskim orlom pol manjša.

Pot me je vodila skozi goste borove gozdove, preko odprtih travnikov in grebenov, do vlažnih in hladnih bukovih gozdov v zaledju. Vsako izmed teh območij je nekaj svojevrstnega, posebno mesto pa pripada visokim travnikom in grebenom Volovje rebri, ki se po številu ptičjih vrst gnezdilk lahko kosa s katerim koli nižinskim predelom Slovenije, v hribih pa je po razpoložljivih podatkih brez konkurence. Poleg tega je Volovja reber pomembna preletna točka selečih se ujed, sem ter tja pa je mogoče videti kakšnega posebnega obiskovalca. Tako sem tokrat tudi jaz na vrhu grebena srečal mladega sredozemskega sokola (zgoraj), sila redkega obiskovalca Slovenije, saj so ga v zadnjih 50. letih opazili le dvakrat. Ja, če pa nimam krompirja v žepu… ;-)

Postovke so izredno dinamične ptice. Zanje je značilno lebdenje na mestu, hitri spusti, nizki preleti in posedanje na drevesih. Njihova trenutna specialiteta so kobilice vseh barv in velikosti, pojedo jih pa največkrat kar spotoma v zraku. Očitno je letina dobra, saj se včasih zbere tudi po deset ali več postovk na enem mestu. Naletim tudi na v skali skritega samčka smokulje tik pred levitvijo. Dan pa seveda ne bi bil popoln, če ne bi nad mano zaokrožil par planinskih orlov.

Za mano je delaven in pester vikend, saj je bila na Volovji rebri prava gneča. Večkrat sem srečal orle kačarje, postovke, krokarje, kanje in druge vrste ptic. V daljavi sem opazil celo beloglavega jastreba. Seveda ni manjkal planinski orel, ki je redno krožil nad svojim ozemljem in vzpostavljal svojo nesporno avtoriteto. V gozdu na severni strani pobočja sem srečal tudi mladoletnega medveda, vendar ne on ne jaz nisva imela potrpljenja in poguma za ”eno gasilsko” :-D .

Tako blizu še nisem fotografiral orla kačarja na Volovji rebri! Pa še v dvoje! Eden izmed kačarjev ima značilno rjav “slinček” in izjemno dolg vrat, drugi pa ima izjemoma svetlega, kar morda celo nakazuje, da je mladič. No, fotografije povedo več kot besede – teh je bilo prejšnjič več kot dovolj – zatorej hitro pogledat galerijo! ;-)

Kje naj začnem ;-). Začelo se je s krokarji, kanjami in mladim kraguljem (na sliki zgoraj). Nadaljevalo se je z zračnimi spopadi, preostanek dneva pa sem slikal kače in kuščarje. Najprej mladega modrasa, nato njegovo črno sosedo, vmes kuščarice pozerke, na koncu pa še navadnega goža.
Za piko na i v objektiv ujamem še njihovega sovražnika št. 1 – orla kačarja, ki spada med najredkejše ujede v Sloveniji. Pri nas gnezdi kvečjemu 10 do 15 parov, na območju IBA Snežnik-Pivka, ki je tretje najpomembnejše območje za to vrsto v Sloveniji, pa gnezdijo 2 do 3 pari. Prehranjuje se skoraj izključno s kačami in drugimi plazilci. Očitno imajo dovolj hrane ;-).
(http://www.volovjareber.si/ptice/)

Krokarji, postovke, kragulji, skobci… Za povrh pa še prelet beloglavega jastreba. Stari prijatelj medo in jazbec se še vedno sprehajata naokoli. Verjetno tudi onadva hodita gledat ptiče, kako se borijo v zraku ;-).

Na Volovji rebri mrgoli ujed. V pričakovanju mladega orla sem skoraj zapolnil 3 GB kartic. Ujede vseh vrst: skobci, postovke, kanje, odrasel orel, sršenarja… Nad mano sta območje preletela dva para beloglavih jastrebov in zaokrožila nad Milanko. Mladega orla nisem videl, dokler nisem že pospravil vse opreme. Pojavil se je zadnji hip in nekajkrat nizko zaokrožil nad mano. Teleobjektiva sploh ne bi potreboval! Enkratno, še ves teden sem bil vzhičen.

Končno sem nabavil boljši teleobjektiv, kot nalašč za fotografiranje ptic. In seveda sem šel takoj fotografirat orle. Pa tudi drugih ujed ni manjkalo na Volovji rebri. Mladi orel lepo napreduje, kmalu bo poletel.