Sončni zahod je prava čarovnija narave. To je vedel že Mali princ, ki si jih je nekega dne ogledal kar štiriinštiridesetkrat. ;-) In vsak je nekaj posebnega…

Debata na Breginjskem stolu…
Gost: “Če grem na Snežnik, vidim hrvaško morje…”
Domačin: “Madonca, tukaj isto, le da mi vidimo italijansko morje, če je le vreme…”
Kot vedno smo se Primorci takoj sporazumeli in zaključili: “Jadran je naš!” :-D

Pokrajina kot iz pravljice. :-)

Naš očak Snežnik (1796 m) v vsej svoji lepoti. Naj vas njegova lepota ne zavede, saj ga še posebej pozimi ni za podcenjevati. S seboj je treba imeti dereze, po možnosti tudi cepin, in se držati planinske poti, saj se pod s snegom zasutim ruševjem skrivajo številna brezna.

Ko zapade sneg, je za nas primorce pravi praznik! :-) Ni druge, takoj nahrbtnik na ramena, fotoaparat v roke in gremo do morja, no vsaj do razgleda na morje. ;-) Poleg prelepe zasnežene pokrajine so mi dan popestrile srnice in seveda planinski orel. Kvarner je bil tako rekoč na dosegu roke.

V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.

Tokrat smo se mudili na Gurah, ki skupaj z bolj znano Volovjo rebrijo in okolico tvorijo enega največjih strnjenih področij visokih kraških travnikov v Sloveniji. V zgodnjih jutranjih urah smo srečevali jelene, popoldne pa nas je obiskal srnjak (zgoraj), ki je najprej malo zabevskal, potem pa “poletel” stran. Čez dan smo, poleg čudovite odprte pokrajine, lahko opazovali še par planinskih orlov med izvajanjem teritorialnega leta, kanje, kragulje, skobce, rjave lunje na preletu in druge vrste ptic.

Dvomim, da je še kakšno območje v Sloveniji, kjer ima mlad planinski orel takšne težave s krokarji. Če sem ga lahko nekaj tednov nazaj vedno videl s krokarji tik za repom in slišal intenzivno klicati starše na pomoč, se je tokrat situacija obrnila. Mlad orel je zdaj že bolj samostojen, saj se zna krepko postaviti zase in prepoditi krokarje. Krokarjem pa seveda poguma ne zmanjka, videl sem jih namreč poditi tudi beloglavega jastreba. Ubogi jastreb se ni še v življenju toliko namahal s krili ;-) .

Sredi avgusta se začenja selitev ujed, prvi pa so na vrsti sršenarji, ki bodo prezimili v podsaharski Afriki. Nanos in južni del Trnovskega gozda sta pri nas kot nekakšna kretnica, saj se tu pot naprej razcepi. Prva pot gre preko Bosporja (naslednja postaja je ravno Volovjo reber ;-) ), druga pa preko Italije čez Sredozemsko morje. S spektivom je bilo mogoče opazovati številne skupine sršenarjev, tu pa tam sem imel tudi kakšno bližnje srečanje. Predvsem je bilo živahno med “domačini” (postovkami in skobci), ki so prirejali celodnevne borbe :-) .

Na sami poti do Volovje rebri skozi gozd je mogoče srečati sila zanimive prebivalce krošenj in grmičkov. Če se ustaviš in prisluhneš, kmalu zaslišiš brgleza ali plezalčka, kako se sprehaja po lubju, ali pa detla, kako dolbe vejo, medtem ko išče ličinke. Veverice se pa tudi ne dajo motiti pri hranjenju. Prva si je pripravila svežo “zeleno solato”, druga pa je pred mano “pospravila” kar tri zelene storže :-) .

Ni ga čez odprti svet kraških travnikov. Navidez pust in samoten, dejansko pa poln življenja. Od najbolj drobcenih prebivalcev, ki držijo ekosistem, do plazilcev, malih in velikih ptic in tudi velikih zveri. No, medota tokrat nisem srečal, tako kot lani na tem istem mestu, sem pa srečal kapitalnega modrasa, ki pa ni bil neka “zver”, saj je nemudoma pobegnil v grm (pa je šla trofeja dneva :-( ). Tokrat sem večinoma fotografiral male prebivalce travnikov, da ne bodo na sporedu vedno samo velike ujede ;-) .

Kljub slabemu vremenu in zelo kratkem opazovanju ptic na grebenih Volovje rebri, je bil dan več kot uspešen. Poleg kanj, sršenarjev in ostalih manjših ptic, sem imel priložnost fotografirati tudi največje obiskovalce Volovje rebri – beloglave jastrebe. Tokrat jih je bilo kar šest! Preletavali in krožili so nad grebenom, potem pa se odpravili naprej (mogoče zaradi mene :-( ). S premerom kril 2,5m in več ter lahkotnim jadranjem te ne pustijo ravnodušnega.
Prav tako sem imel bližnje srečanje s parom orlov kačarjev, ki veljajo za eno najredkejših ujed v Sloveniji. Prav zabavno jih je opazovati, kako lebdijo v zraku ter naprezajo glavo in oči v iskanju kač in plazilcev. Tokrat sta bila zelo aktivna preko celega dneva – uboge kače ;-) .
Več o beloglavih jastrebih, orlu kačarju in ostalih pticah na področju Volovji rebri si lahko preberete na straneh http://www.volovjareber.si/ptice/ .

Bolje pozno kot nikoli ;-). Dolžan sem namreč še eno galerijo izpred treh tednov. Bilo je še dovolj snega, da so se nekateri smučali po severni strani. Po poti naletimo na kar nekaj zanimivih rožic.

Začelo se je prav poletna vročina, saj po kolesarjenju prideš domov kot franšiza Sečoveljskih solin (=poln soli). Ni druge kot začeti bolj zgodaj. Pa vendar je bilo nekaj videti. Žabje družinice se lepo namakajo v cvetni kopeli, tale samček zelenega zmaja (na sliki izza bukve) pa mi je razlagal, kako reka Reka dejansko izvira na Hrvaškem (neverjetno!), da ponikne v Škocjanskih jamah (še bolj!) in pride ven v Italiji blizu Devina (to pa že skoraj ne verjamem!) ;-) .

Kje naj začnem ;-). Začelo se je s krokarji, kanjami in mladim kraguljem (na sliki zgoraj). Nadaljevalo se je z zračnimi spopadi, preostanek dneva pa sem slikal kače in kuščarje. Najprej mladega modrasa, nato njegovo črno sosedo, vmes kuščarice pozerke, na koncu pa še navadnega goža.
Za piko na i v objektiv ujamem še njihovega sovražnika št. 1 – orla kačarja, ki spada med najredkejše ujede v Sloveniji. Pri nas gnezdi kvečjemu 10 do 15 parov, na območju IBA Snežnik-Pivka, ki je tretje najpomembnejše območje za to vrsto v Sloveniji, pa gnezdijo 2 do 3 pari. Prehranjuje se skoraj izključno s kačami in drugimi plazilci. Očitno imajo dovolj hrane ;-).
(http://www.volovjareber.si/ptice/)

Tokrat nas je pot peljala po bližnji in daljni okolici Volovje rebri. Kljub mrzlemu in vetrovnemu začetku se je proti koncu dneva vreme izboljšalo in imeli smo priložnost videti mnoge živalske vrste, še posebej srne, jelene, kanje in povrhu še sloko. Za konec pa še čaroben sončni zahod.

Ob tem smo se lahko le vprašali, kako je bilo mogoče izrezati takšen del kot je Volovja reber (in bližnja okolica) iz Natura 2000, saj prav na tem delu najdemo poglavitne vrste, zaradi katerih je to območje pomembno, še posebej ptice kot so planinski orel, beloglavi jastreb in druge ujede/pevke (Uradna stran IBA Snežnik-Pivka).

V nedeljo je nas sedem “decov” imelo popisovalno akcijo čez celoten rob Snežniške planote. Preko grebenov načrtovanih za vetrne elektrarne smo lahko opazovali planinske orle, več vrst lunjev in drugih ujed ter nekaj tisoč golobov grivarjev.
Vreme je bilo pa hudičevo vroče. Modrasi so se hladili na snegu, srne so se gnetle v senci golih dreves, ljudje so bosi hodili naokoli, nad mano pa je večkrat krožil planinski orel in me hladil s perutmi (malo 1. aprila ne škodi ;-) ). Na koncu smo vsi zdelani obležali.
P.S. Za drugo polovico galerije so svoje fotografije prispevali: Tomaž Jančar, Jernej Figelj in Tomaž Mihelič.

Očak Snežnik na 100 in en način. Kdor v nedeljo ni bil na Snežniku, mu je lahko le žal ;-). Sonce, 1.5m snega in popolno brezvetrje, do vrha pa le bela avtocesta.

Tokrat bolj nakratko iz popoldanskega sprehoda po Veliki planini. Vreme je bilo čudovito, snega pa obilo. Ma kej bo sploh še gdaj pr’nas na Primorski tulku snega?

Po dolgem času sem se zopet odpravil preko Polhograjskega hribovja iz Ljubljane do Škofje Loke. Vreme sicer ni bilo najboljše za fotografijo, zato pa ni bilo gneče na poti. Same hoje s kratkimi postanki je za 8h. Iz Šentvida gre pot najprej po slovenski geološki poti čez Toško čelo (1h; 570m) do Roga (798m) nad sv. Katarino ali vasi Topol (1h). Sledi polhograjska Grmada (899m) z razgledno točko nad okolico (1h), spust do kmetije Gonte in vzpon na Mali Tošč (opcijsko na Tošč, 1h; 902m, 1021m). Tu se pot križa z E7, ki gre nad dolino Hrastnice preko Govejka (727m) ali Gontarske planote (1h; 906m) na Osolnik (1h; 857m), zadnji hrib pred Škofjo Loko (2h). Skupaj z avtobusnim prevozom znese kakšnih 9-10 ur.