Bolezen ne prizanese nikomur – tudi tej lisički na fotografiji ne, ki je nažalost nekako staknila garje. Čeprav garje same po sebi niso smrtne, pa največkrat prizadenejo že tako šibke ali poškodovane živali, kar jim še dodatno oteži življenje. Živali oslabijo čuti, zato težko lovi, težje pa zazna tudi človeka, kar lahko privede do zelo bližnjih srečanj. Po videzu bolezni ni težko prepoznati, zato je ne gre zamenjati za steklino oz. zamenjati vedenje živali s tistim pri steklini.

Medtem, ko dežuje in se dnevi vedno bolj krajšajo, si je lisička vzela čas in iz arhiva izbrskala nekaj neobjavljenih fotografij iz letošnjih poletnih dni, da v te turobne dni prinese nekaj več barv. Našla je en lep sončni vzhod, kuno, krokarja in srnjaka.  :-)

Lisička na lovu (23.6.2010)

Sončni vzhod (4.7.2010)

Kuna (5.7.2010)

Krokar (25.7.2010)

Srnjak (4.8.2010)

A je sploh kaj bolj simpatičnega kot mlada lisička? Verjetno le dve mladi lisički. ;-)
Med raziskovanjem okoliša sta tako dve lisički naleteli name – le ena pa je bila dovolj pogumna, da se je zvito pritihotapila malce bližje.

Prav hecno je opazovati lisičko med lovom na metulje in hrošče. Včasih je tako skoncentrirana in zatopljena vase, da sploh ne opazi mimoidočih. :-)

Že dolgo nisem srečal nobene lisičke – razlog je verjetno tudi letošnja zima, ki je poleg odstrela še dodatno posegla v populacijo lisic. Srečanje je vsekakor polepšalo dan. :-)

Lisička je tokrat na svojem obhodu zavohala mojo več kot uro staro sled na poti – zvita kot je, pa se je raje odpravila malce naokoli, da bi se mi tako lahko varno prikradla s strani. Brihtna, ni kaj. ;-)

Lisička te lahko s svojim prodornim pogledom takoj začara. :-D

“Hi hi, prav ti bodi, če ne moreš tako blizu ostriti slike. A imam vsaj lepa ušeska?” :-D

“Oprostite, imate trenutek? Če dovolite, bi na hitro naredil en portret.” 8-)

Lov na kobilice zahteva veliko spretnosti. Biti moraš pretkan, tih in hiter. Vse to mi je danes pokazala tale simpatična lisička. ;-)

Med lisicami se je očitno razvedelo, kako se lahko pošališ s fotografom in sedaj je to postalo neke vrste šport. Malo se nastavljaš, malo bežiš, malo nastavljaš, malo bežiš…, pa naj te ujame, če te lahko. :-D Sicer me pa veseli, da kar same pridejo. :-P

Med fotografiranjem ptic mi je delal družbo radoveden lisjak, ki ga je moje početje zelo zanimalo. ;-)

Lisička je pa res prav zvita zverca! Svojega fanta je lepo poslala na lov, sama pa si je privoščila počitek. Ti lenoba, ti. 8-)

Lisička mi je na vsak način hotela pokazati svoj košati rep. Sicer pa, le kako bi ga sploh lahko spregledal. :-D

Napočil je čas, ko se lisjak in lisička ženita. ;-)
Uboga lisička je bila vsa prestrašena, ko sem ju nehote zmotil pri dvorjenju, in so je bile same oči. Lisjak se seveda ni dal tako zlahka zmotiti. Nekaj časa je še skrbno varoval svoje “ljubezensko gnezdece”, potem pa se je odpravil naprej in spotoma opravljal nekakšen čuden ritual, pri katerem je očitno zelo pomembno, da miže stojiš z vsemi nogami na skalci in imaš stegnjen rep. Kaj vse povzroči zaljubljenost… :-D

Tale lepotička si je zame vzela natanko sekundo časa – ravno dovolj za en hiter “škljoc”. ;-)

Ob koncu dneva se prileže kratek počitek v zavetrju, košat rep pa mi ob takšnem mrazu še kako prav pride. Pred počitkom seveda naredim še obvezen obhod in dodobra označim svoj teritorij. :-D

Po večdnevnem deževju je danes posijalo sonce in kraški travniki so zasijali v značilni zlati barvi. Tako kot nam ugaja sonce, da se pogrejemo, ugaja tudi srnicam, ki so dan izkoristile, da se po dolgem času malce posončijo in vmes še malo pozirajo ;-) . Pot mi je prekrižala tudi divja mačka, nad mano pa je letal planinski orel. Le o medotu ne duha ne sluha :-( .

V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.

Planinski orel je krovna vrsta visokih kraških travnikov in grebenov Volovje rebri in je kot tak neločljivo povezan z ohranitvijo habitata in drugih vrst. Ob čedalje večjih grožnjah industrijskih posegov v divjino, kot so vetrne elektrarne, transformatorji, daljnovodi in povezovalne poti, vse večji prisotnosti človeka (motoriziran promet, onesnaževanje) in splošni premajhni osveščenosti o pomembnosti travniškega habitata z mnogimi zaščitenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, je pred nami velik izziv – ohraniti območje Volovje rebri v prvobitni obliki.
Poleg planinskega orla sem v galerijo vključil tudi druge ujede, kot  sta skobec in kanja, zimske preletnike, kot so rumenonogi galebi, sive gosi in kormorani, ter seveda nekaj simpatičnih “štirinožcev” ;-) . Za konec pa še nekaj novembrskih utrinkov iz bojev med planinskim orlom in beloglavim jastrebom.