Kanje si zelo rade pokažejo kremplje, pa naj bo to zares kot pri teritorialnemu sporu ali pa le v igri med staršema in mladičem. Tokrat je šlo seveda le za igro in morda tudi učno lekcijo. :-)
Na fotografiji je lepo vidna razlika med odraslo kanjo in letošnjim mladičem (desno) – mlada kanja ima popolno, nepoškodovano perje, saj se še ni golila, prav tako pa ji manjka črn rob na spodnjem delu kril in repa.

Pomlad namreč. Zima v hribih še kar noče odnehati, kljub temu pa je že videti nekaj “aviatične akcije”. :-)
Komaj čakam na pravo termiko. :-P

Jesen ponuja čudovito paleto barv, a žal le za kratek čas. Le predstavljam si lahko, kako čudovit mora biti razgled iz kanjine perspektive.

S fliša na kras v manj kot minuti? Nič lažjega. Rabiš le krila, da se prepustiš zračnim tokovom, ki te kot dvigalo popeljejo z doline Reke na zakraselo Snežniško planoto. Za kanje je to dnevna rutina. ;-)

Kako romantično! Šopek suhega cvetja za družico. ;-)
Če ne drugega, bo pa vsaj dober za postiljanje gnezda. :-D

Kombinacija vzhajajočega sonca in zahajajoče polne lune je pričarala spokojno jutranje vzdušje polno čudovitih barv. Kasneje je toplota prvih sončnih žarkov privabila na južna pobočja številne ptice in živali, med njimi tudi mladega planinskega orla, ki se je navkljub nadlegovanju krokarjev poskušal sončiti na boru. Prav tako je topel dan ustrezal srnjadi in jelenjadi. Posebej pa sem bil navdušen nad odkritjem stopinj risa, ki, kot kaže, veselo taca tu naokoli. Hehe, enkrat ga bom pa že srečal. ;-)

Planinski orel je krovna vrsta visokih kraških travnikov in grebenov Volovje rebri in je kot tak neločljivo povezan z ohranitvijo habitata in drugih vrst. Ob čedalje večjih grožnjah industrijskih posegov v divjino, kot so vetrne elektrarne, transformatorji, daljnovodi in povezovalne poti, vse večji prisotnosti človeka (motoriziran promet, onesnaževanje) in splošni premajhni osveščenosti o pomembnosti travniškega habitata z mnogimi zaščitenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, je pred nami velik izziv – ohraniti območje Volovje rebri v prvobitni obliki.
Poleg planinskega orla sem v galerijo vključil tudi druge ujede, kot  sta skobec in kanja, zimske preletnike, kot so rumenonogi galebi, sive gosi in kormorani, ter seveda nekaj simpatičnih “štirinožcev” ;-) . Za konec pa še nekaj novembrskih utrinkov iz bojev med planinskim orlom in beloglavim jastrebom.

Njegovo visočanstvo je s svojimi osmimi centimetri in vsega petimi grami najmanjša ptica v Evropi. Planinski orel je le za krinko. Dejansko je ta, za ščepec soli težak ptiček, tisti, ki vleče vse niti v ozadju. :-D V galeriji nastopa tudi nekaj njegovih podanikov, ki jih srečujem te dni: carar, dolgorepka, gozdni brglez, kanja, kos, lešnikar, lišček, močvirska sinica, rdečeglavi kraljiček, skobec, škrjanec, šmarnica, šoja, srednji detel, stržek, taščica, velika sinica, veliki detel, veliki srakoper in zelenec. Med njimi je srednji detel nekaj posebnega, saj v naših krajih še ni bil opažen.

Te dni je na Volovji rebri mogoče opazovati šmarnice, ki živahno letajo naokoli in posedajo po skalovju. Tokrat pa se je na “našo skalco” pritepla tudi planinska pevka (na sliki zgoraj), sicer prebivalka naših gora, in s tem poskrbela za pravo presenečenje. Kot je značilno za alpske ptice, planinska pevka nima strahu pred človekom in se mu lahko zelo približa.
Pravijo, da dober glas seže v deveto vas. Mogoče je prišla samo zato, da se slika. ;-)

Narava se je odela v lepe jesenske barve, ki bodo za kratek čas polepšale gozdove, preden nastopi zima. Pred njo se urno umikajo ptice selivke, ki so ta konec tedna preletavale greben Volovje rebri. Še posebej so izstopale izjemno velike jate golobov grivarjev (po 1000 in več ptic). Od “zapečkarjev” sem pobliže spoznal skupino krivokljunov, specialistov za storže, katerih rdeče perje se lepo ujema z jesensko obarvanim listjem (na sliki zgoraj samček). Seveda tudi tokrat ni manjkalo akcije s krokarji, ki so zopet preganjali mladega orla. Ko pa so se lotili beloglavega jastreba na preletu, sem se po reportersko prebil bližje za “ekskluzivne” posnetke ;-) .

Kanje so naše najpogostejše ujede in te dni jih lahko vidimo v večjem številu tudi na Volovji rebri. Verjetno je marsikatera izmed njih na poti v toplejše kraje. So zelo koristne ujede v kulturni krajini, saj se hranijo večinoma z malimi glodalci, žal pa zato tudi večkrat žrtve uporabe pesticidov ali drugih strupov. Naravni kraški travniki Volovje rebri so zato pomembno območje tudi za kanje. V galeriji je predstavljenih nekaj kanj, s katerimi sem imel bližnja srečanja. ;-)

Na Volovji rebri se že zbirajo krokarji v večjem številu, kar povzroča nemalo težav planinskemu orlu in tudi drugim ujedam. Komajda se je mladi orlič postavil na lastna krila, že mu krokarji otežujejo življenje. K sreči mu na pomoč priskočijo starši in razženejo nadležneže. Prav tako mu še vedno prinašajo “kaj za pod kljun”, dokler še sam ne zna dobro loviti . Takšnemu srečanju sem bil po spletu naključij priča tudi sam. ;-)

Včasih se najbolj zanimive stvari dogajajo ravno za mojim hrbtom. Med čakanjem na “trofejo” (ki nikakor ni hotela priti :-) ), se je za mano verjetno zvrstila cela vrsta zanimivih ptic. No, k sreči sem pravočasno ujel tole kanjo (na sliki zgoraj), pa tudi postovka se je pustila fotografirati med lovom na preži. Toliko o “trofejah” ;-) …

…oziroma borovce :-D . Vsaj kar se fotografije tiče, so razmere v borovem gozdu podobne tistim v džungli ;-) . Tu se namesto opic v krošnjah sicer skrivajo veverice, namesto tigrov pa se bojimo medvedov. Srnjad je verjetno kar podobna džungelski. No, “opic” je bilo tokrat videti na pretek, o “tigru” pa ne duha in sluha. Po poti sem naletel na mlado kanjo, ki je na ves glas klicala starše, kasneje pa me je nizko preletel tudi zelo lep samček sršenarja, ki je bil najverjetneje že na poti v Afriko (na sliki zgoraj).

Na Volovji rebri potekajo že klasični poletni spopadi za ozemlje. Kanja proti planinskemu orlu, skobci proti postovkam in tako dalje. Nesporni zmagovalec v težki kategoriji je seveda planinski orel, v lahki ( “pernati” :-) ) kategoriji pa z vztrajnostjo zmagujejo postovke. No, potem pa postovke še med sabo poračunajo, da se ve, kdo je glavni na jasi (na sliki zgoraj) :-) . Zanimivo je hkrati opazovati kanjo in orla, saj je mogoče nemudoma opaziti razliko. Čeprav je kanja vse kaj drugega kot majhna ptica, je v primerjavi s planinskim orlom pol manjša.

Postovke so izredno dinamične ptice. Zanje je značilno lebdenje na mestu, hitri spusti, nizki preleti in posedanje na drevesih. Njihova trenutna specialiteta so kobilice vseh barv in velikosti, pojedo jih pa največkrat kar spotoma v zraku. Očitno je letina dobra, saj se včasih zbere tudi po deset ali več postovk na enem mestu. Naletim tudi na v skali skritega samčka smokulje tik pred levitvijo. Dan pa seveda ne bi bil popoln, če ne bi nad mano zaokrožil par planinskih orlov.

Za mano je delaven in pester vikend, saj je bila na Volovji rebri prava gneča. Večkrat sem srečal orle kačarje, postovke, krokarje, kanje in druge vrste ptic. V daljavi sem opazil celo beloglavega jastreba. Seveda ni manjkal planinski orel, ki je redno krožil nad svojim ozemljem in vzpostavljal svojo nesporno avtoriteto. V gozdu na severni strani pobočja sem srečal tudi mladoletnega medveda, vendar ne on ne jaz nisva imela potrpljenja in poguma za ”eno gasilsko” :-D .

Začelo se je prav poletna vročina, saj po kolesarjenju prideš domov kot franšiza Sečoveljskih solin (=poln soli). Ni druge kot začeti bolj zgodaj. Pa vendar je bilo nekaj videti. Žabje družinice se lepo namakajo v cvetni kopeli, tale samček zelenega zmaja (na sliki izza bukve) pa mi je razlagal, kako reka Reka dejansko izvira na Hrvaškem (neverjetno!), da ponikne v Škocjanskih jamah (še bolj!) in pride ven v Italiji blizu Devina (to pa že skoraj ne verjamem!) ;-) .

Kje naj začnem ;-). Začelo se je s krokarji, kanjami in mladim kraguljem (na sliki zgoraj). Nadaljevalo se je z zračnimi spopadi, preostanek dneva pa sem slikal kače in kuščarje. Najprej mladega modrasa, nato njegovo črno sosedo, vmes kuščarice pozerke, na koncu pa še navadnega goža.
Za piko na i v objektiv ujamem še njihovega sovražnika št. 1 – orla kačarja, ki spada med najredkejše ujede v Sloveniji. Pri nas gnezdi kvečjemu 10 do 15 parov, na območju IBA Snežnik-Pivka, ki je tretje najpomembnejše območje za to vrsto v Sloveniji, pa gnezdijo 2 do 3 pari. Prehranjuje se skoraj izključno s kačami in drugimi plazilci. Očitno imajo dovolj hrane ;-).
(http://www.volovjareber.si/ptice/)

Tokrat nas je pot peljala po bližnji in daljni okolici Volovje rebri. Kljub mrzlemu in vetrovnemu začetku se je proti koncu dneva vreme izboljšalo in imeli smo priložnost videti mnoge živalske vrste, še posebej srne, jelene, kanje in povrhu še sloko. Za konec pa še čaroben sončni zahod.

Ob tem smo se lahko le vprašali, kako je bilo mogoče izrezati takšen del kot je Volovja reber (in bližnja okolica) iz Natura 2000, saj prav na tem delu najdemo poglavitne vrste, zaradi katerih je to območje pomembno, še posebej ptice kot so planinski orel, beloglavi jastreb in druge ujede/pevke (Uradna stran IBA Snežnik-Pivka).