Orlov podmladek že živahno leta in se bori za svoj prostor pod soncem, prav tako pa se še vedno da videti jastrebe, ki posedajo na soncu – ponavadi vse do novembra.

Dnevi se krajšajo, sonce pa je vse nižje in nižje nad obzorjem ter vedno manj sije zelencu pred vhod. Tam se tudi najraje sonči do zadnjega trenutka, preden sonce zaide za hrib, potem pa nemudoma smukne na varno v svojo votlinico. ;-)

“Kakšna bo kaj zima letos? Hja, bomo videli,” je rekel slepec. ;-)

Bolezen ne prizanese nikomur – tudi tej lisički na fotografiji ne, ki je nažalost nekako staknila garje. Čeprav garje same po sebi niso smrtne, pa največkrat prizadenejo že tako šibke ali poškodovane živali, kar jim še dodatno oteži življenje. Živali oslabijo čuti, zato težko lovi, težje pa zazna tudi človeka, kar lahko privede do zelo bližnjih srečanj. Po videzu bolezni ni težko prepoznati, zato je ne gre zamenjati za steklino oz. zamenjati vedenje živali s tistim pri steklini.

Medtem, ko dežuje in se dnevi vedno bolj krajšajo, si je lisička vzela čas in iz arhiva izbrskala nekaj neobjavljenih fotografij iz letošnjih poletnih dni, da v te turobne dni prinese nekaj več barv. Našla je en lep sončni vzhod, kuno, krokarja in srnjaka.  :-)

Lisička na lovu (23.6.2010)

Sončni vzhod (4.7.2010)

Kuna (5.7.2010)

Krokar (25.7.2010)

Srnjak (4.8.2010)

Po dežju vedno posije sonce, ki prežene še tako hudo mokroto in mraz. Tega je bila vesela tudi srnica, ki se je v zavetju na vrhu kuclja nastavljala sončnim žarkom. Še vedno je namreč v poletnem rdečkastem kožuhu, vendar ne za dolgo, saj ga bo kmalu zamenjala za zimskega, ki je sive barve in bolj gost.

Kanje si zelo rade pokažejo kremplje, pa naj bo to zares kot pri teritorialnemu sporu ali pa le v igri med staršema in mladičem. Tokrat je šlo seveda le za igro in morda tudi učno lekcijo. :-)
Na fotografiji je lepo vidna razlika med odraslo kanjo in letošnjim mladičem (desno) – mlada kanja ima popolno, nepoškodovano perje, saj se še ni golila, prav tako pa ji manjka črn rob na spodnjem delu kril in repa.

Zelenec kljub velikosti zelo spretno pleza po drevju, kjer se občasno tudi nastavlja sončnim žarkom, a največkrat ga vidimo na drevju ravno zato, ker tja pobegne pred mimoidočimi. :-)

Prav presenečen sem bil, ko sem zagledal tigrčka, kako me skrivoma opazuje izza grmičevja. Podobno kot jaz s fotoaparatom je tudi on najverjetneje lovil podleske, seveda s to razliko, da je kakšnega zagotovo tudi našel. :-) Po tako hudi zimi in slabi letini lešnikov moraš resnično biti pravi mojster lova, kot je divji maček, da odkriješ podleska. :-(

Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena, kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), ki jo je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato jo je moral prej dodobra oskubiti in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.

Nekatere ptice se že počasi selijo v južne kraje, eden bolj pogostih preletnikov te dni, ki ga velikokrat srečam, pa je muhar. Sila radoveden ptiček, ni kaj. :-)

Smrdokavra je ptica odprte pokrajine in travnikov z grmičevjem, še posebej rada pa ima prisojne lege. Poleti je ni mogoče preslišati oz. je nasploh zamenjati za kakšno drugo ptico, kajti ima zelo edinstven videz kot tudi oglašanje.

Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)

Vedno sem si želel srečati volka v divjini, a srečanja, roko na srce, realno nisem pričakoval – sploh pa ne tako od blizu. Volk je namreč izjemno previden plenilec, ki se boji človeka, ter v iskanju hrane (predvsem srnjadi in jelenjadi) prehodi ogromne razdalje, po možnosti še v temi noči. Pred nekaj desetletji je bil celo na robu izumrtja, a trend le kaže na bolje in tako volk pri nas še vedno ostaja simbol divjine. Danes o volku žal slišimo predvsem v kontekstu škode na drobnici, čeprav se te loti le izjemoma in predvsem na manj zaščitenih pašnikih. Več o tem na www.volkovi.si.
Volk na fotografiji najverjetneje pripada tropu, ki pokriva območje travnikov Volovje rebri in Gur ter gozdove izpod Snežnika vse do Reke na Hrvaškem. Pri volku sta me očarali zlasti njegova previdnost in skrivnostnost, pa tudi radovednost, saj mi je naklonil kar dobrih pet minut! Lahko le upam, da se še kdaj srečava. :-)

Kakor je kondor največja ptica na svetu, je beloglavi jastreb največja ptica v Sloveniji. Pravcati orjaški simbol naravne dediščine.

Beloglavi jastreb je s težo do 10kg in razponom kril do 270cm zelo težka in okorna ptica – vendar le na tleh. Ko je enkrat v zraku z lahkoto zajadra do oblakov in še dlje (rekord znaša dobrih 11km). :-) Žal pa jastrebi niso dovolj hitri, da se umaknejo krakom vetrnih elektrarn, ki se gibljejo z obodno hitrostjo do 300km/h. Še posebej so kritična grebenska območja, ki so pomembna prehranjevališča oz. so na migratornih poteh, kot je Volovja reber na obronkih Snežniške planote.

Klasično gozdno tihožitje po končanem prsku – tiho(žitje) je seveda zato, ker nič ne poka s preže. :-P

Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)

Tudi divje svinje poleti zamenjajo dlako, da jim ni prevroče, pa tudi aktivne so večinoma ponoči v hladu. Še dobro, da imajo tako izurjen smrček, da se znajdejo v temi. :-)

Krokarje je zelo težko prelisičiti, saj je vedno kakšen na izvidnici, ki te skrbno opazuje – bodisi iz zraka ali pa s kakšne skalce. :-)