Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), katero je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato je moral prej dodobra izpuliti vse perje in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.

Nekatere ptice se že počasi selijo v južne kraje, eden bolj pogostih preletnikov te dni, ki ga velikokrat srečam, pa je muhar. Sila radoveden ptiček, ni kaj. :-)

Smrdokavra je ptica odprte pokrajine in travnikov z grmičevjem, še posebej rada pa ima prisojne lege. Poleti je ni mogoče preslišati oz. je nasploh zamenjati za kakšno drugo ptico, kajti ima zelo edinstven videz kot tudi oglašanje.

Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)

Vedno sem si želel srečati volka v divjini, a srečanja, roko na srce, realno nisem pričakoval – sploh pa ne tako od blizu. Volk je namreč izjemno previden plenilec, ki se boji človeka, ter v iskanju hrane (predvsem srnjadi in jelenjadi) prehodi ogromne razdalje, po možnosti še v temi noči. Poleg tega tudi ni zelo številčen, saj je bil še pred nekaj desetletji na robu izumrtja.  A trend le kaže na bolje in tako volk pri nas še vedno ostaja simbol divjine.
Danes o volku žal slišimo predvsem v kontekstu škode na drobnici, čeprav se te loti le izjemoma in predvsem na manj zaščitenih pašnikih. Včasih gre dejansko za napade t.i. “divjih” psov, ki jih pripišejo volku, med drugim tudi zaradi neurejene zakonodaje glede psov oz. njenega izvajanja. Več o tem na www.volkovi.si.
Volk na fotografiji najverjetneje pripada tropu, ki pokriva območje travnikov Volovje rebri in Gur ter gozdove izpod Snežnika vse do Reke na Hrvaškem. Skratka, poiskati volka je, kot bi iskal iglo v kupu sena. :-)
Pri volku na sliki sta me očarali zlasti njegova previdnost in skrivnostnost, pa tudi radovednost, saj mi je naklonil kar dobrih pet minut! Lahko le upam, da se še kdaj srečava. :-)
P.S. Pozabil sem dodati povezavo na galerijo. :-)

Kakor je kondor največja ptica na svetu, je beloglavi jastreb največja ptica v Sloveniji. Pravcati orjaški simbol naravne dediščine.

Beloglavi jastreb je s težo do 10kg in razponom kril do 270cm zelo težka in okorna ptica – vendar le na tleh. Ko je enkrat v zraku z lahkoto zajadra do oblakov in še dlje (rekord znaša dobrih 11km). :-) Žal pa jastrebi niso dovolj hitri, da se umaknejo krakom vetrnih elektrarn, ki se gibljejo z obodno hitrostjo do 300km/h. Še posebej so kritična grebenska območja, ki so pomembna prehranjevališča oz. so na migratornih poteh, kot je Volovja reber na obronkih Snežniške planote.

Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)

Tudi divje svinje poleti zamenjajo dlako, da jim ni prevroče, pa tudi aktivne so večinoma ponoči v hladu. Še dobro, da imajo tako izurjen smrček, da se znajdejo v temi. :-)

Junija se je nabralo kar nekaj fotografij metuljev, zato bi bilo škoda, da niso objavljene, četudi z zamudo. ;-)

Beloglavi jastreb se na Volovji rebri redno zadržuje tudi v večjem številu, saj je tu eno njegovih pomembnejših prehranjevališč. Tokrat sem imel priložnost videti, kako poteka prehranjevanje – od lociranja hrane in pristajanja do prepiranja ob jedi. :-)

Kolonija beloglavih jastrebov v Kvarnerju, ki šteje približno 70 parov, večinoma gnezdi na otoku Cresu na Hrvaškem. Poleg območja, kjer gnezdijo, pa so za jastrebe ključna območja, kjer si iščejo hrano. Ta so od gnezdišč oddaljena do 60 km. Za Kvarnerske jastrebe je eno pomembnejših prehranjevališč Volovja reber na obronkih Snežniške planote. V poletnih mesecih se tu tako giblje in zadržuje znaten del populacije (doslej opaženih do 23 osebkov naenkrat), še posebej pa podmladek, na katerem temelji obstoj te vrste. Tokrat nekaj fotografij s kratkega obiska na otoku Cresu ali “pri jastrebu doma”, čeprav bi lahko rekli, da je jastreb doma povsod tam, kjer živi, se prehranjuje in giblje, torej tudi v Sloveniji. Pri nas na Volovji rebri namreč vidim več jastrebov naenkrat, kot sem jih lahko na Cresu.

Pri samčku črnopikčaste kuščarice, ki je pri nas prisotna le na Primorskem, sta v času parjenja vse prej kot črne pikice na hrbtu zelo opazna živo rdeč trup in modro grlo, ki ju rad razkazuje svojim tekmecem. :-)

Zgodaj zjutraj, preden nastopi neznosna popoldanska vročina, se je najbolje prepustiti prijetnim prvim jutranjim žarkom – tako kot simpatična šmarnica na fotografiji. :-)

Poleg kranjske, brstične in žafranske, krasi kraške travnike na Volovji rebri tudi turška lilija.

Ko jazbeca nosi luna, se sprehaja okoli kar sredi dneva – seveda v senci dreves, da v kožuščku preveč ne “zašvica”. :-)

“Ko v gozdu pade list na tla, ga orel vidi, medved zavoha, jelen pa sliši.” Tako nekako gre star indijanski pregovor. Zadnje je gotovo – jelenjad so sama ušesa in najbolje se to vidi prav na podmladku. ;-)
Na fotografiji je lanski mladič, ki očitno ne bo postal velik jelen, kot sem mislil, saj je v resnici košuta. :-)

A je sploh kaj bolj simpatičnega kot mlada lisička? Verjetno le dve mladi lisički. ;-)
Med raziskovanjem okoliša sta tako dve lisički naleteli name – le ena pa je bila dovolj pogumna, da se je zvito pritihotapila malce bližje.

Pestrost ptičjih vrst je na območju Volovje rebri izjemna. Po številu gnezdilk se Volovja reber lahko kosa s katerim koli nižinskim predelom Slovenije, v hribih pa je po razpoložljivih podatkih brez konkurence. Doslej je bilo opaženih 110 vrst ptic, od katerih jih 75 vrst na Volovji rebri ali v bližnji okolici gnezdi. Posebnost je beloglavi jastreb, za katerega je to območje pomembno za prelet in iskanje hrane (na aktualni fotografiji). Ob tem se seveda pojavlja vprašanje, zakaj se sili z energetskimi projekti v takšna IBA območja (Important Bird Areas) in območja namenjena Natura 2000? Zakaj imajo v nekaterih državah vetrne elektrarne, transformatorska polja in daljnovode na “pesticidnih” intenzivnih poljih, namenjeni krmi oz. ob avtocestah, pri nas pa rinemo v čudovito naravo, biodiverzitetno vročo točko na obronkih Snežniške planote?

Od 12-15 parov, kolikor je kačarjev v Sloveniji, se vsaj dva para in kakšen mladoleten redno zadržujejo na grebenih Volovje rebri. Samček in samica sta skupaj tudi na lovu, zato ju ni težko zgrešiti, medtem ko negibno jadrata nad tlemi.