Pri samčku črnopikčaste kuščarice, ki je pri nas prisotna le na Primorskem, sta v času parjenja vse prej kot črne pikice na hrbtu zelo opazna živo rdeč trup in modro grlo, ki ju rad razkazuje svojim tekmecem. :-)

Kačam dež in nižje temperature zagotovo ne ugajajo. Še dobro, da je po dolgotrajnem dežju posijalo sonce, da so se lahko vsaj malce ogrele. Ko sem tako ob poti naletel na tole mlado belouško, je bila reva namreč vsa otrpla od mraza. ;-)

Kot vsako pomlad, sem se tudi tokrat znova oglasil na zmajevem domu. Sprva je bil sicer malce sramežljiv in je le previdno kukal iz svoje luknje, potem pa je postal precej živahen. :-) Letos je revež žal poln klopov. Kot kaže, ni nihče imun na njih. Vsekakor je klop najnevarnejša žival v naših gozdovih. :-/

“Praznik dela?? Dopust?? Plača?? Kaj je to? Mi modrasi se lepo cele dneve sončimo, hrano pa kar počakamo, da pride mimo.” (vidiš, to pa je evolucija presssss) :-D

Mmm, kako prijajo topli sončni žarki! Za povrh pa še hrana prileti kar sama.
Mljask! :-)

Kaj se to pravi? Še ne spiš? Zima z nizkimi temperaturami že krepko trka na vrata, ti se pa takole sončiš. :-D

Črnica je naša najbolj hitra in temperamentna kača. Pihanje, sikanje in zvijanje so le nekateri izmed trikov, s katerimi dodobra preplaši vsiljivca in mu nažene strah v kosti. K sreči ni strupena, saj bi se jo drugače prijel sloves zlovešče “kraške mambe”. :-D

Le kdo me tako grdo in zamerljivo gleda izpod skalce, ker sem ga na hladen in vetroven jesenski dan pregnal s sonca? :-D

Črnica ali belica, to je zdaj vprašanje… :-D Že videti kačo v krošnji drevesa je precej redek dogodek, če je bila pa tale slučajno res redka belica, pa še toliko bolj! 8-)

Navadni gož (Zamenis longissimus) je naša najdaljša kača, ki lahko zraste tudi preko 200cm. Po naravi je zelo prijazna in neboječa. Tale, ki se je sončila na poti, se je celo malo smehljala. :-D

Medtem ko sta se nekaj korakov stran modrasa prepirala okoli samice, se je tale belouška v miru sončila na travi ob skalci. Bila je takšne barve kot suha trava in zato skorajda nevidna. ;-)

Takoj, ko me je zagledala, je črnica navihala vrat, zapihala in jo hitro popihala v grmovje. Naredila je tak vtis name, da sem kar pozabil fotografirati. :-D

Kobranko so bile same oči, ko je zagledala tako “veliko ribo”. Takšnih ni vajena loviti. :-D

Nastopil je čas, ko se modrasi parijo. Na dokaj majhni površini sem lahko naštel šest modrasinj različnih velikosti in enega modrasa. Medtem ko so druge modrasinje potrpežljivo čakale in se sončile, si je samec že izbral največjo samico. Treba je pač začeti lepo po vrsti, mar ne? :-D

Mineva natanko dve leti, odkar sem naletel na tega lepega samca slepca. Od takrat nisem nikoli več srečal tako velikega in lepega.
Slepec je na prvi pogled podoben kači, vendar je v resnici kuščar brez nog. :-) Na fotografiji, kjer slepec prekriža telo, je lepo videti ločnico med trupom in repom, katerega slepec v nevarnosti lahko tudi odvrže. Od kač se loči tudi po tem, da lahko zapre veke tako kot kuščarji. Torej lahko tudi pomežikne. ;-)

Modrasa sta tokrat imela srečo. Orel kačar je namreč jadral tik nad njima, ampak ju k sreči ni videl, kako poležavata na soncu. ;-) Eden je bil še čisto majhen lanski mladič zvit v klobčič velikosti dlani, drugi pa malce večji, ampak še vedno precej mlad.
Mogoče pa kačar čaka, da še malo zraseta? :-)

… pa mene poklič. :-D
P.S. Čeprav zgleda nevaren, se je modras le sproščeno sončil na soncu, ob mojem prihodu pa se je počasi umaknil na varno v bližnjo razpoko v skali. In mi jih imamo za utelešeno zlo… ejejej. :roll:

Kuščarice so nedvomno ene izmed najbolj fotogeničnih živali in se jih nikoli ne naveličam. :-D

Hehe, ne bo ravno držalo. Ni pa treba zdaj vihati nosu zaradi tega. :-D

Kraške kuščarice so veliko bolj domače kot pa “običajne” pozidne kuščarice, da ne omenjam drugih še bolj plašnih vrst. Tale lepotička se nikakor ni pustila motiti med sončenjem na Kraškem robu. 8-)