Dnevi se krajšajo, sonce pa je vse nižje in nižje nad obzorjem ter vedno manj sije zelencu pred vhod. Tam se tudi najraje sonči do zadnjega trenutka, preden sonce zaide za hrib, potem pa nemudoma smukne na varno v svojo votlinico. ;-)

“Kakšna bo kaj zima letos? Hja, bomo videli,” je rekel slepec. ;-)

Bolezen ne prizanese nikomur – tudi tej lisički na fotografiji ne, ki je nažalost nekako staknila garje. Čeprav garje same po sebi niso smrtne, pa največkrat prizadenejo že tako šibke ali poškodovane živali, kar jim še dodatno oteži življenje. Živali oslabijo čuti, zato težko lovi, težje pa zazna tudi človeka, kar lahko privede do zelo bližnjih srečanj. Po videzu bolezni ni težko prepoznati, zato je ne gre zamenjati za steklino oz. zamenjati vedenje živali s tistim pri steklini.

Medtem, ko dežuje in se dnevi vedno bolj krajšajo, si je lisička vzela čas in iz arhiva izbrskala nekaj neobjavljenih fotografij iz letošnjih poletnih dni, da v te turobne dni prinese nekaj več barv. Našla je en lep sončni vzhod, kuno, krokarja in srnjaka.  :-)

Lisička na lovu (23.6.2010)

Sončni vzhod (4.7.2010)

Kuna (5.7.2010)

Krokar (25.7.2010)

Srnjak (4.8.2010)

Po dežju vedno posije sonce, ki prežene še tako hudo mokroto in mraz. Tega je bila vesela tudi srnica, ki se je v zavetju na vrhu kuclja nastavljala sončnim žarkom. Še vedno je namreč v poletnem rdečkastem kožuhu, vendar ne za dolgo, saj ga bo kmalu zamenjala za zimskega, ki je sive barve in bolj gost.

Zelenec kljub velikosti zelo spretno pleza po drevju, kjer se občasno tudi nastavlja sončnim žarkom, a največkrat ga vidimo na drevju ravno zato, ker tja pobegne pred mimoidočimi. :-)

Prav presenečen sem bil, ko sem zagledal tigrčka, kako me skrivoma opazuje izza grmičevja. Podobno kot jaz s fotoaparatom je tudi on najverjetneje lovil podleske, seveda s to razliko, da je kakšnega zagotovo tudi našel. :-) Po tako hudi zimi in slabi letini lešnikov moraš resnično biti pravi mojster lova, kot je divji maček, da odkriješ podleska. :-(

Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)

Vedno sem si želel srečati volka v divjini, a srečanja, roko na srce, realno nisem pričakoval – sploh pa ne tako od blizu. Volk je namreč izjemno previden plenilec, ki se boji človeka, ter v iskanju hrane (predvsem srnjadi in jelenjadi) prehodi ogromne razdalje, po možnosti še v temi noči. Pred nekaj desetletji je bil celo na robu izumrtja, a trend le kaže na bolje in tako volk pri nas še vedno ostaja simbol divjine. Danes o volku žal slišimo predvsem v kontekstu škode na drobnici, čeprav se te loti le izjemoma in predvsem na manj zaščitenih pašnikih. Več o tem na www.volkovi.si.
Volk na fotografiji najverjetneje pripada tropu, ki pokriva območje travnikov Volovje rebri in Gur ter gozdove izpod Snežnika vse do Reke na Hrvaškem. Pri volku sta me očarali zlasti njegova previdnost in skrivnostnost, pa tudi radovednost, saj mi je naklonil kar dobrih pet minut! Lahko le upam, da se še kdaj srečava. :-)

Klasično gozdno tihožitje po končanem prsku – tiho(žitje) je seveda zato, ker nič ne poka s preže. :-P

Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)

Tudi divje svinje poleti zamenjajo dlako, da jim ni prevroče, pa tudi aktivne so večinoma ponoči v hladu. Še dobro, da imajo tako izurjen smrček, da se znajdejo v temi. :-)

Junija se je nabralo kar nekaj fotografij metuljev, zato bi bilo škoda, da niso objavljene, četudi z zamudo. ;-)

Pri samčku črnopikčaste kuščarice, ki je pri nas prisotna le na Primorskem, sta v času parjenja vse prej kot črne pikice na hrbtu zelo opazna živo rdeč trup in modro grlo, ki ju rad razkazuje svojim tekmecem. :-)

Preden sem šel na hrvaško morje, sem skušal izbrskati kakšno kuno in k sreči sem eno tudi našel. To ni sicer veliko, za sladoled pa bo dovolj. :-D

Ko jazbeca nosi luna, se sprehaja okoli kar sredi dneva – seveda v senci dreves, da v kožuščku preveč ne “zašvica”. :-)

“Ko v gozdu pade list na tla, ga orel vidi, medved zavoha, jelen pa sliši.” Tako nekako gre star indijanski pregovor. Zadnje je gotovo – jelenjad so sama ušesa in najbolje se to vidi prav na podmladku. ;-)
Na fotografiji je lanski mladič, ki očitno ne bo postal velik jelen, kot sem mislil, saj je v resnici košuta. :-)

A je sploh kaj bolj simpatičnega kot mlada lisička? Verjetno le dve mladi lisički. ;-)
Med raziskovanjem okoliša sta tako dve lisički naleteli name – le ena pa je bila dovolj pogumna, da se je zvito pritihotapila malce bližje.

Prav hecno je opazovati lisičko med lovom na metulje in hrošče. Včasih je tako skoncentrirana in zatopljena vase, da sploh ne opazi mimoidočih. :-)

“Vidiš, kako z objedanjem skrbim, da se travniki preveč ne zaraščajo? A kaj, ko nas je zdaj tako malo v primerjavi s starimi dobrimi časi. Sam imam polna usta dela od jutra do večera, delu pa ne konca ne kraja.” ;-)