Pojdimo v naravo, poiščimo polhe, jih opazujmo in fotografirajmo ter tako naredimo novo, prijaznejšo tradicijo polhanja. Vse tradicije imajo svoj začetek in konec oz. svoj smisel ali nesmisel v času in prostoru.
Brez skrbi, polhci bodo prišli kar sami, saj jim je takšna nova tradicija zelo všeč. :-)
Vedno sem si želel srečati volka v divjini, a srečanja, roko na srce, realno nisem pričakoval – sploh pa ne tako od blizu. Volk je namreč izjemno previden plenilec, ki se boji človeka, ter v iskanju hrane (predvsem srnjadi in jelenjadi) prehodi ogromne razdalje, po možnosti še v temi noči. Poleg tega tudi ni zelo številčen, saj je bil še pred nekaj desetletji na robu izumrtja. A trend le kaže na bolje in tako volk pri nas še vedno ostaja simbol divjine.
Danes o volku žal slišimo predvsem v kontekstu škode na drobnici, čeprav se te loti le izjemoma in predvsem na manj zaščitenih pašnikih. Včasih gre dejansko za napade t.i. “divjih” psov, ki jih pripišejo volku, med drugim tudi zaradi neurejene zakonodaje glede psov oz. njenega izvajanja. Več o tem na www.volkovi.si.
Volk na fotografiji najverjetneje pripada tropu, ki pokriva območje travnikov Volovje rebri in Gur ter gozdove izpod Snežnika vse do Reke na Hrvaškem. Skratka, poiskati volka je, kot bi iskal iglo v kupu sena. :-)
Pri volku na sliki sta me očarali zlasti njegova previdnost in skrivnostnost, pa tudi radovednost, saj mi je naklonil kar dobrih pet minut! Lahko le upam, da se še kdaj srečava. :-)
P.S. Pozabil sem dodati povezavo na galerijo. :-)
Te dni v gozdu ni mogoče preslišati polhovega cviljenja, preganjanja, skakanja ali hranjenja, saj so mali razposajenci že precej aktivni. Le redko si pa vzamejo čas in pridejo na plano, da si jih je mogoče dodobra ogledati – vsekakor pa ne na prazen želodec. :-) Zato je bila seveda najprej obvezna zgodnja večerja na leski, šele potem vse ostalo. :-)