Orlov podmladek že živahno leta in se bori za svoj prostor pod soncem, prav tako pa se še vedno da videti jastrebe, ki posedajo na soncu – ponavadi vse do novembra.

Čeprav je na jedilniku planinskega orla predvsem manjša divjad, se ne brani tudi bolj nenavadnega plena, kot je npr. siva čaplja (na fotografiji), ki jo je najverjetneje ujel na preletu.
S tako velikim in nerodnim plenom je seveda zelo težko leteti in pridobivati na višini, zato jo je moral prej dodobra oskubiti in krepko mahati s krili, da je lahko ponesel hrano orliču.
Tudi sicer je planinski orel pravi garač, saj mora samec poleg sebe skoraj pol leta hraniti še samico in mladiča na gnezdu, zatem pa oba starša izmenično še nekaj mesecev nosita hrano odraščajočemu orliču, ki še ne zna dobro loviti.

Za planinskega orla se dan prične zelo zgodaj, saj se že ob prvem svitu odpravi na lov nad obsežnimi grebeni in travniki. Z lovom posamično ali v paru nadaljuje tudi čez dan, ob tem pa občasno označuje svoj teritorij z valujočim letom. Pogosto ima tudi družbo krokarjev, tako da mu res ni dolgčas. Polna krila dela, ni kaj. ;-)

Na območju Volovje rebri gnezdi tudi nekaj parov sršenarjev, ki so pa letošnje poletje sila izmuzljivi. Zato sem bil toliko bolj vesel uspele fotografije samice. ;-) Seveda pa ni manjkal tudi samec in preostala druščina: krokarji, postovke, planinski orel in celo beloglavi jastrebi. Neverjetno, kaj vse se da videti na Volovji rebri v dobri uri! :-)

Na prostranih grebenih Volovje rebri so nas po dolgi zimi zopet obiskali beloglavi jastrebi. Nazadnje jih je bilo videti novembra. Njihov prihod je seveda tudi vzbudil pozornost planinskega orla. 8-)

Planinski orel ali zlati orel (kot mu pravijo angleško govoreči), simbol mnogih držav, je bil nekoč pogosto razširjen po celi Sloveniji, po stoletjih neutemeljenega preganjanja pa je danes v zelo ranljivem položaju. To še posebej velja za visoko kraške grebene in travišča Snežniške planote – Volovjo reber, kjer mu grozi industrializacija območja namenjenega Naturi 2000 z vetrnimi elektrarnami, ki bi po študijah strokovnjakov in izkušnjah iz tujine med drugim tudi povzročile regionalno izumrtje zadnjega para na celotnem Snežniškem pogorju in okolici.

V zračnem prostoru neprestano poteka boj za prevlado in teritorij. Ko se je tokrat na teritoriju para krokarjev pojavil planinski orel, sta krokarja takoj stopila v akcijo in skupaj so uprizorili spektakel, ki je na trenutke bolj spominjal na sinhrono letenje kot pa na zračne boje. Planinskemu orlu očitno tokrat ni bilo do borbe, saj se ni niti obrnil in pokazal krempljev kot to stori običajno, temveč je bilo dovolj, da je krokarja samo grdo pogledal (tretja slika). :-D

Kombinacija vzhajajočega sonca in zahajajoče polne lune je pričarala spokojno jutranje vzdušje polno čudovitih barv. Kasneje je toplota prvih sončnih žarkov privabila na južna pobočja številne ptice in živali, med njimi tudi mladega planinskega orla, ki se je navkljub nadlegovanju krokarjev poskušal sončiti na boru. Prav tako je topel dan ustrezal srnjadi in jelenjadi. Posebej pa sem bil navdušen nad odkritjem stopinj risa, ki, kot kaže, veselo taca tu naokoli. Hehe, enkrat ga bom pa že srečal. ;-)

Po večdnevnem deževju je danes posijalo sonce in kraški travniki so zasijali v značilni zlati barvi. Tako kot nam ugaja sonce, da se pogrejemo, ugaja tudi srnicam, ki so dan izkoristile, da se po dolgem času malce posončijo in vmes še malo pozirajo ;-) . Pot mi je prekrižala tudi divja mačka, nad mano pa je letal planinski orel. Le o medotu ne duha ne sluha :-( .

Ko zapade sneg, je za nas primorce pravi praznik! :-) Ni druge, takoj nahrbtnik na ramena, fotoaparat v roke in gremo do morja, no vsaj do razgleda na morje. ;-) Poleg prelepe zasnežene pokrajine so mi dan popestrile srnice in seveda planinski orel. Kvarner je bil tako rekoč na dosegu roke.

V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.

Planinski orel je krovna vrsta visokih kraških travnikov in grebenov Volovje rebri in je kot tak neločljivo povezan z ohranitvijo habitata in drugih vrst. Ob čedalje večjih grožnjah industrijskih posegov v divjino, kot so vetrne elektrarne, transformatorji, daljnovodi in povezovalne poti, vse večji prisotnosti človeka (motoriziran promet, onesnaževanje) in splošni premajhni osveščenosti o pomembnosti travniškega habitata z mnogimi zaščitenimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, je pred nami velik izziv – ohraniti območje Volovje rebri v prvobitni obliki.
Poleg planinskega orla sem v galerijo vključil tudi druge ujede, kot  sta skobec in kanja, zimske preletnike, kot so rumenonogi galebi, sive gosi in kormorani, ter seveda nekaj simpatičnih “štirinožcev” ;-) . Za konec pa še nekaj novembrskih utrinkov iz bojev med planinskim orlom in beloglavim jastrebom.

Mi, krašewci z rwba Snežnika imamo jnu taku isti Serengeti, ku jmajo dwoli zamorci. Pa še dwoli nom nej treba hwodt pa plačevat, da te furajo naukuli, da lohku skuzi šipo gljdaš žvali, da se čš zadšt, marija swjta. :-D Jmamo mi swoje owce, kwonje, srne, jeljne, lisičine, jazbeca, risa inu medota, ki je ta narvjčji! Da nanki ne omenjam worla u zraki, kanje, kragulja, pa krokarje, anke jastrebi nom pridejo wolej do ljes z murja. Ma kukr čš je tuki ptiču al pa grj mimu. Sunce pa grj istu za hrib taku ku tom dwoli. No, alora bomo zdej swojo zjemlo uničli, samu zetu da hwdmo gljdat zjemlo in mrcine ot drugh?!? Evo malu slik za kraško dušo, kukr jo je še… ;-)

Dvomim, da je še kakšno območje v Sloveniji, kjer ima mlad planinski orel takšne težave s krokarji. Če sem ga lahko nekaj tednov nazaj vedno videl s krokarji tik za repom in slišal intenzivno klicati starše na pomoč, se je tokrat situacija obrnila. Mlad orel je zdaj že bolj samostojen, saj se zna krepko postaviti zase in prepoditi krokarje. Krokarjem pa seveda poguma ne zmanjka, videl sem jih namreč poditi tudi beloglavega jastreba. Ubogi jastreb se ni še v življenju toliko namahal s krili ;-) .

Na Volovji rebri se že zbirajo krokarji v večjem številu, kar povzroča nemalo težav planinskemu orlu in tudi drugim ujedam. Komajda se je mladi orlič postavil na lastna krila, že mu krokarji otežujejo življenje. K sreči mu na pomoč priskočijo starši in razženejo nadležneže. Prav tako mu še vedno prinašajo “kaj za pod kljun”, dokler še sam ne zna dobro loviti . Takšnemu srečanju sem bil po spletu naključij priča tudi sam. ;-)

Planinski orel z Volovje rebri ima tudi letos podmladek! :-) Mladič že nekaj časa leta skupaj s staršema, kljub temu pa ga je zelo težko dobiti v kader. Starša intenzivno lovita za mladiča, saj je ta dokaj neizkušen in potrebuje še nekaj časa, da se popolnoma osamosvoji in krene na svojo (dolgo) pot. Vsakoletni podmladek samo še potrjuje očitno dejstvo, da je to območje po obilici hrane zelo primerno za planinskega orla in je kot tako nacionalnega pomena za ohranitev planinskega orla v Sloveniji. Za območje Snežnika to velja še toliko bolj, saj je po doslej znanih podatkih to edini par in bi morebitna postavitev vetrnih elektrarn povzročila lokalno izumrtje te vrste.
Tokrat sem lahko opazoval mladega planinskega orla na preletu s starši in starše na večkratnem (tudi uspešnem) lovu. Na vseh sličicah je odrasli planinski orel, le na prvi z leve je mladi orel.

Na Volovji rebri potekajo že klasični poletni spopadi za ozemlje. Kanja proti planinskemu orlu, skobci proti postovkam in tako dalje. Nesporni zmagovalec v težki kategoriji je seveda planinski orel, v lahki ( “pernati” :-) ) kategoriji pa z vztrajnostjo zmagujejo postovke. No, potem pa postovke še med sabo poračunajo, da se ve, kdo je glavni na jasi (na sliki zgoraj) :-) . Zanimivo je hkrati opazovati kanjo in orla, saj je mogoče nemudoma opaziti razliko. Čeprav je kanja vse kaj drugega kot majhna ptica, je v primerjavi s planinskim orlom pol manjša.

Postovke so izredno dinamične ptice. Zanje je značilno lebdenje na mestu, hitri spusti, nizki preleti in posedanje na drevesih. Njihova trenutna specialiteta so kobilice vseh barv in velikosti, pojedo jih pa največkrat kar spotoma v zraku. Očitno je letina dobra, saj se včasih zbere tudi po deset ali več postovk na enem mestu. Naletim tudi na v skali skritega samčka smokulje tik pred levitvijo. Dan pa seveda ne bi bil popoln, če ne bi nad mano zaokrožil par planinskih orlov.

Za mano je delaven in pester vikend, saj je bila na Volovji rebri prava gneča. Večkrat sem srečal orle kačarje, postovke, krokarje, kanje in druge vrste ptic. V daljavi sem opazil celo beloglavega jastreba. Seveda ni manjkal planinski orel, ki je redno krožil nad svojim ozemljem in vzpostavljal svojo nesporno avtoriteto. V gozdu na severni strani pobočja sem srečal tudi mladoletnega medveda, vendar ne on ne jaz nisva imela potrpljenja in poguma za ”eno gasilsko” :-D .

Sršenarji so prav zanimive ujede. Ponavadi si predstavljamo ujedo, kako lovi zajca, voluharice ali morda celo kače, tale “tič” pa je prav posebne vrste gurman. Večinoma se namreč prehranjuje z ličinkami in žuželkami os, sršenov, črmljev itd.. Tokrat sem zalotil cca 6 osebkov, mnoge od teh med iskanjem hrane na tleh. Na videz so zelo podobni kanjam, ločimo pa jih po daljši glavi in repu, ter obarvanosti spodnje strani kril. Na območju Volovje rebri in v okoliških gozdovih gnezdi kar nekaj parov sršenarjev, največ jih je pa videti jeseni pa tudi spomladi, ko tu poteka množična selitev na jug. Tokrat me pride pozdravit tudi planinski orel.