Medtem, ko dežuje in se dnevi vedno bolj krajšajo, si je lisička vzela čas in iz arhiva izbrskala nekaj neobjavljenih fotografij iz letošnjih poletnih dni, da v te turobne dni prinese nekaj več barv. Našla je en lep sončni vzhod, kuno, krokarja in srnjaka.  :-)

Lisička na lovu (23.6.2010)

Sončni vzhod (4.7.2010)

Kuna (5.7.2010)

Krokar (25.7.2010)

Srnjak (4.8.2010)

Nekateri pravijo, da če si videl en sončni vzhod, si videl vse. Nič ne more biti dlje od resnice, kajti vsak je nekaj posebnega – ko pa potegneš črto čez leta in desetletja, ponavadi ugotoviš, da si ga pravzaprav videl in doživel na prostem le malokrat. :-(

Kosec (Crex crex) je travniška vrsta iz družine tukalic. V poletnih večerih ga lahko slišimo v bližini naravnih travnikov, kako kliče samice z značilnim petjem, po katerem je tudi dobil ime (“Krek-krek”).
Žal vse redkeje. Zadnja desetletja namreč populacija drastično upada zaradi intenziviranja travnikov in prezgodnje košnje, preoravanja travnikov v njive (največkrat koruzne) ali pozidavanja, pa tudi načina košnje. Kosec je kot nekakšna krovna vrsta, pokazatelj stanja naravnih travnikov – z njim pa slej ko prej izgine celotna paleta rastlinskega in ptičjega sveta.  Glede na vsesplošen trend zadnjih nekaj let ter še posebej zaskrbljujoče lansko in letošnje leto pa se bojim, da od letos naprej pri nas (v dolini reke Reke) ne bo več mogoče slišati petja kosca. In to prav na mednarodno leto biotske raznovrstnosti. :-(

Jesenske barve prav vabijo na Snežnik. :-D

Sončni zahod je prava čarovnija narave. To je vedel že Mali princ, ki si jih je nekega dne ogledal kar štiriinštiridesetkrat. ;-) In vsak je nekaj posebnega…

Debata na Breginjskem stolu…
Gost: “Če grem na Snežnik, vidim hrvaško morje…”
Domačin: “Madonca, tukaj isto, le da mi vidimo italijansko morje, če je le vreme…”
Kot vedno smo se Primorci takoj sporazumeli in zaključili: “Jadran je naš!” :-D

Pokrajina kot iz pravljice. :-)

Ujetniki v lastnem okolju…. Življenja se ne da omejiti z ograjo ali elektriko, lahko se ga le pohabi.

Velika Milanja je najbolj izrazit vrh na grebenih Volovje rebri (ali Gur po domače) z zelo markantno skalo ali “Zobom”. Zaradi svoje lege je še posebej zanimiv ob sončnem vzhodu, če je oblačno, oz. ob vzhodu polne lune tik po sončnem zahodu.

Imeti razgled na sončni zahod ali morje je pravo razkošje. Tale rjavi srakoper ima oboje – pred seboj zahajajoče sonce, v ozadju pa modrino Kvarnerja. ;-)

Nekaj ambientalnih motivov iz Škocjanskega zatoka, v katerih nastopajo male bele čaplje – ptice namreč vedno poživijo pokrajino. :-)

Boter mesec še kar naprej pridno šteje zvezde, da se kakšna ne izgubi, žal pa jih mi vedno manj vidimo. :-(

Za lahko noč pa še ena pravljica. ;-)  ->

Zvečer, ko se mi že po malem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude. Otrokom uspavanke pojo, mornarjem kažejo pot skozi valove morja,  in pesnikom svetijo v srce, da jim laže izpod peresa teče rima. Če vas ni strah, pojdimo zdaj pogledat nebo, kaj zvezde počno.
Tu smo torej na nebu. Zvezdice se prebujajo, vsaka prižge svojo lučko in veselo kramljajo med seboj. Tedaj pa privihra mimo komet repatec. Zvezde se razvesele in hite ga spraševat o novicah.  »O, na zemlji je nekaj narobe,« pravi repatec.  »Otroci jokajo in ne morejo spati. Vsi gledajo nekam gor v nebo.«
»Le kako, da otroci ne morejo spati?« Se čudijo zvezdice.  »To še ni vse,« nadaljuje repatec.  »Sredi morja so mornarji zgrešili pot. Barka jadra sem in tja, a obale ne najde. Tava, tava zgubljena barka sredi morja, a vsi mornarji gledajo nekam gor v nebo.«
»Od nekdaj so mornarji po nas ravnali pot,« so začudene zvezdice.
»Pa tudi to še ni vse,« pravi repatec.  »Ko sem letel dalje, sem videl tole: Ob oknu pesnik sloni, pesmi zlaga, pa nu ne gre in ne gre. Ne najde in ne najde rime na besedo lonec. Jezi se, peresnik grize, nohte lomi in gleda nekam gor v nebo.«
»Od nekdaj smo bile pesniku v pomoč. Kako da mu ne gre?« Rečejo zdaj že čisto zaskrbljene zvezdice.
»Res, na zemlji je pravi cirkus,« pritrdi repatec in oddrvi naprej prek širnega neba. Iz daljave prijadra boter mesec, ki vsako noč prešteva svoje črede srebrnih zvezd. Nenadoma opazi, da ena zvezdica manjka.  »3 milijarde, 5 milijonov, 723 tisoč, 594 – tu ena zvezda manjka!« Takrat pa se iz daljave zasliši glasek: »Že hitim, že letim!«
»Ku-ku, sem že tu!« »Zvezdica zaspanka!« Rečejo zvezdice v en glas.  »Zato je na zemlji vse narobe. Na nebu je ljudem manjkala zvezdica.« »Zakaj si spet zaspala?« jo vpraša boter mesec.  »Oh, botrček, ko sem pa tako lepo sanjala.«
»Zvezdica zaspanka, to pot ti kazen ne uide!« »Saj bom pridna, boter mesec, nikdar več ne bom zaspala.«
»Ah, to vedno obljubljaš, potem pa vedno znova zaspiš. Potem pa je na zemlji vse narobe. Za kazen pojdeš na zemljo.« Boter mesec je poklical repatca in mu naročil, naj zvezdico zaspanko ponese na zemljo. Zvezdica zaspanka je v culico dala hlebček kruha za popotnico, na glavo pa si je zavezala ruto. Sam boter mesec ji je potisnil pod ruto zlat kodrček in jo posvaril.
»Na zemlji nikomur ne povej, da imaš zlate lase.« Komet repatec je zvezdico zaspanko štuporamo odnesel na zemljo. Potovala sta vso noč in zjutraj dospela na cilj. Zvezdica zaspanka je repatca za slovo pobožala po žarečih licih, on pa ji je pod ruto skril zlate lase, ki so ji med potjo zlezli na čelo. Zvezdica zaspanka je ostala sama. Gledala je gor v nebo in klicala: »Kje ste, sestrice zvezdice?  Kje si Boter meseček?« Žalostna in sama se je zvezdica zaspanka s culico v rokah odpravila po cesti. Prišla je do velikega mesta. V mestu je bil semenj na katerem je bilo kup znamenitih komedij: Morska deklica, Grofica z brado, Pajek s človeško glavo, Krokodil iz reke Nil, Nagačeno tele z dvema glavama. Zvezdica zaspanka je tavala po semnju. Tu in tam je koga vprašala, kje bi lahko prespala čez noč. Pa nihče ni vedel odgovora. Ko se je že večerilo, je zvezdica zaspanka prišla do zvezdogleda, ki je klical in vabil: »Poglejte skozi najboljši daljnogled svet!  Videli boste mesec od blizu, kakor na dlani.« Zvezdica zaspanka se je razveselila.  »Tako rada bi videla mesec. Čisto malo bi pokukala!«
»Poglej, samo dva solda plačaj prej!« Zvezdica zaspanka še ni nikoli videla solda. Zvezdogledu je ponudila svoj hlebček, a zvezdogled ji reče: »Za hlebček ni nič, za hlebček ni meseca. Daj prostor drugim!« Tedaj se je zvezdica zaspanka spomnila, da ima zlate lase in dejala: »Zaupala vam bom veliko skrivnost. Nihče je ne sme slišati, razen vas…Jaz imam zlate lase. Če mi dovolite, da pogledam mesec skozi daljnogled, vam dam tak zlat las.« Zvezdogled ji je snel ruto in izpod nje so se zableščali lasje in obsijali šotor. Izpulil ji je enega in si ga občudujoče gledal: »Kakšen lep zlat las! No, zdaj pa le glej skozi daljnogled.« Blizu, čisto blizu je jadral čez nebo boter mesec in prešteval zvezdice.  »3 milijarde, 7 milijonov,  345 tisoč,  523.«
»Mesec, boter mesec, jaz sem, zvezdica zaspanka. Ali me slišiš, boter meseček? Kaj delaš, kaj počneš?«
»Ah, štejem, štejem, zvezde štejem, pa mi ena vedno manjka – zvezdica zaspanka.  Zvezdica bi se rad a še pogovarjala, toda zvezdogled jo je odganjal: »Dovolj, dovolj, daj še drugim prostor!« Ves ta čas pa je bil za šotorom skrit strašni razbojnik Ceferin in prisluškoval.  »Ho ho ho!  Vse sem slišal. Tale punca ima zlate lase. Premamil jo bom, da bo šla z mano v moj brlog. Ko bo zaspala, ji bom ostrigel zlate lase in jo popihal.« Premamil je torej razbojnik Ceferin zvezdico zaspanko, da je šla z njim v njen brlog. Ceferin pa je bil prav poseben razbojnik. Imej je namreč kamen namesto srca. Tako je prišla zvezdica zaspanka k Ceferinu domov.  »Uh, kako je vse razmetano in nastlano in umazano! Te nič ne boli, ko moraš živeti v takem?«
»Jaz, Ceferin, nimam srca! Kamen imam namesto srca, da veš. Zdaj pa pojdi spat!«
»Skuštran si pa tudi tako«Kaj nimaš glavnika?«
»Ne, nimam. Ko sem mami ušel od doma in šel med razbojnike, sem glavnik pozabil doma. Pojdi spat!«
»Ja, če se piše mami, je vendar treba na začetku napisati LJUBA MAMA. Jaz pa ne znam pisati besede LJUBA. Ampak zdaj se mi pa res spravi v posteljo!«
»Veš kaj, Ceferin,« Ni odnehala zvezdica zaspanka.  »Naučila te bom pisati besedo LJUBA, pa boš lahko pisal mami po glavnik.  Zaspanka je s svojo drobno ročico prijela Ceferinovo šapo in skupaj sta napisala črko L, potem J, pa U in B, ki ima dva trebuščka, in še A. In tako sta črko za črko izpisala v prah besedo LJUBA. In tedaj se je zaslišalo: Tik-tak, tik-tak!  »Poslušaj! Tu notri mi nekaj tolče!« Se je začudil Ceferin. Zaspanka je nagnila glavico na Ceferinove prsi in veselo vzkliknila: »Srce ti bije!« Ceferin je od samega veselja zvezdico zaspanko poljubil na čelo.  »Zdaj pa le brž piši mami po glavnik,« ga je spomnila zaspanka.
»Veš kaj, nič ni ne bom pisal. Kar vrnil se bom. Rajši ne bom več razbojnik.«
»Le brž pojdi, da si ne premisliš« »Kaj pa ti, kam boš pa ti šla?« je zaskrbelo Ceferina.  »Saj res. Komaj sem dobila za družbo poštenega razbojnika, pa bom spet sama.« Tedaj pa se je iz daljave zaslišal klic.  »Hojlalalaa!« »Komet repatec, bratec repatec!« se je razveselila zaspanka.  »Hahaha, sem že tu. Boter mesec me je poslal pote. Naročil mi je, naj te prinesem nazaj.« Srečna zvezdica zaspanka je zlezla repatcu na hrbet in že sta se vzpenjala v nebo.  »Na svidenje, Ceferin!« »Na svidenje, Zvezdica zaspanka!«
Ko se je Ceferin naučil pisati besedo LJUBA, mu je v prsih pričelo biti srce. In zvezdica zaspanka se je lahko vrnila nazaj na nebo. Zdaj spet sveti tam gori in na zemlji je vse prav: Otroci spe, mornarji so v luki spustili sidro in pesnik je našel rimo na besedo lonec – KONEC  ;-)

Kombinacija vzhajajočega sonca in zahajajoče polne lune je pričarala spokojno jutranje vzdušje polno čudovitih barv. Kasneje je toplota prvih sončnih žarkov privabila na južna pobočja številne ptice in živali, med njimi tudi mladega planinskega orla, ki se je navkljub nadlegovanju krokarjev poskušal sončiti na boru. Prav tako je topel dan ustrezal srnjadi in jelenjadi. Posebej pa sem bil navdušen nad odkritjem stopinj risa, ki, kot kaže, veselo taca tu naokoli. Hehe, enkrat ga bom pa že srečal. ;-)

Naš očak Snežnik (1796 m) v vsej svoji lepoti. Naj vas njegova lepota ne zavede, saj ga še posebej pozimi ni za podcenjevati. S seboj je treba imeti dereze, po možnosti tudi cepin, in se držati planinske poti, saj se pod s snegom zasutim ruševjem skrivajo številna brezna.

Suhi kraški travniki ob vznožju grebena Volovje rebri imajo tudi svojo skrivnost. Po izjemno obilnem deževju smo namreč lahko priča zanimivemu kraškemu pojavu, ko se tudi po več let suhi kotanji napolnita s podzemno vodo iz prostranega zaledja Snežniške planote. Tako nastaneta Šembijsko jezero in jezero Nariče. Za razliko od jezer Zgornje Pivke (Petelinjsko, Baško, Palško itd.), ki so del črnomorskega povodja, sta ti dve jezeri del jadranskega povodja, saj voda pod površjem odteka v izvir Podstenjška, ta pa se izliva v reko Reko. Nazadnje je bilo pojav mogoče opazovati novembra 2000.

Obsežna travišča na robu Snežniške planote slovijo po bogati flori, izjemni pestrosti ptičjih vrst in ogroženih zvereh, obenem pa so tudi dom srnjadi in jelenjadi. V tem letnem času se srne z mladiči držijo bolj zase, medtem ko srnjaki tavajo po svojem teritoriju. Podobno velja za jelenjad, le da samci radi oblikujejo manjše skupine. Eno takšnih skupin mladih “bikcev” na paši sem imel tudi priložnost srečati. Prava paša za oči! :-)

Ko zapade sneg, je za nas primorce pravi praznik! :-) Ni druge, takoj nahrbtnik na ramena, fotoaparat v roke in gremo do morja, no vsaj do razgleda na morje. ;-) Poleg prelepe zasnežene pokrajine so mi dan popestrile srnice in seveda planinski orel. Kvarner je bil tako rekoč na dosegu roke.

V višje ležečih območjih je že krepko pritisnil mraz, zato živali in ptice pridoma izkoriščajo prve jutranje žarke, da se ogrejejo po hladni noči. Izjema so mogoče le krivokljuni, ki so se kar gnetli na novo nastalem drsališču in uživali v zimskih radostih ;-) . Zima pa prinese s seboj tudi obiskovalce, kot sta bila tokrat sokolič in sokol selec, oba redki vrsti. Videti je bilo tudi planinskega orla, vendar le bolj od daleč.

Mi, krašewci z rwba Snežnika imamo jnu taku isti Serengeti, ku jmajo dwoli zamorci. Pa še dwoli nom nej treba hwodt pa plačevat, da te furajo naukuli, da lohku skuzi šipo gljdaš žvali, da se čš zadšt, marija swjta. :-D Jmamo mi swoje owce, kwonje, srne, jeljne, lisičine, jazbeca, risa inu medota, ki je ta narvjčji! Da nanki ne omenjam worla u zraki, kanje, kragulja, pa krokarje, anke jastrebi nom pridejo wolej do ljes z murja. Ma kukr čš je tuki ptiču al pa grj mimu. Sunce pa grj istu za hrib taku ku tom dwoli. No, alora bomo zdej swojo zjemlo uničli, samu zetu da hwdmo gljdat zjemlo in mrcine ot drugh?!? Evo malu slik za kraško dušo, kukr jo je še… ;-)

Narava se je odela v lepe jesenske barve, ki bodo za kratek čas polepšale gozdove, preden nastopi zima. Pred njo se urno umikajo ptice selivke, ki so ta konec tedna preletavale greben Volovje rebri. Še posebej so izstopale izjemno velike jate golobov grivarjev (po 1000 in več ptic). Od “zapečkarjev” sem pobliže spoznal skupino krivokljunov, specialistov za storže, katerih rdeče perje se lepo ujema z jesensko obarvanim listjem (na sliki zgoraj samček). Seveda tudi tokrat ni manjkalo akcije s krokarji, ki so zopet preganjali mladega orla. Ko pa so se lotili beloglavega jastreba na preletu, sem se po reportersko prebil bližje za “ekskluzivne” posnetke ;-) .