Aleš Jagodnik

naravoslovni foto blog, Volovja reber


Boter mesec

Boter mesec

Boter mesec še kar naprej pridno šteje zvezde, da se kakšna ne izgubi, žal pa jih mi vedno manj vidimo. :-(

Za lahko noč pa še ena pravljica. ;-)  ->

Zvečer, ko se mi že po malem odpravljamo spat, se na nebu zvezde zbude. Otrokom uspavanke pojo, mornarjem kažejo pot skozi valove morja,  in pesnikom svetijo v srce, da jim laže izpod peresa teče rima. Če vas ni strah, pojdimo zdaj pogledat nebo, kaj zvezde počno.
Tu smo torej na nebu. Zvezdice se prebujajo, vsaka prižge svojo lučko in veselo kramljajo med seboj. Tedaj pa privihra mimo komet repatec. Zvezde se razvesele in hite ga spraševat o novicah.  »O, na zemlji je nekaj narobe,« pravi repatec.  »Otroci jokajo in ne morejo spati. Vsi gledajo nekam gor v nebo.«
»Le kako, da otroci ne morejo spati?« Se čudijo zvezdice.  »To še ni vse,« nadaljuje repatec.  »Sredi morja so mornarji zgrešili pot. Barka jadra sem in tja, a obale ne najde. Tava, tava zgubljena barka sredi morja, a vsi mornarji gledajo nekam gor v nebo.«
»Od nekdaj so mornarji po nas ravnali pot,« so začudene zvezdice.
»Pa tudi to še ni vse,« pravi repatec.  »Ko sem letel dalje, sem videl tole: Ob oknu pesnik sloni, pesmi zlaga, pa nu ne gre in ne gre. Ne najde in ne najde rime na besedo lonec. Jezi se, peresnik grize, nohte lomi in gleda nekam gor v nebo.«
»Od nekdaj smo bile pesniku v pomoč. Kako da mu ne gre?« Rečejo zdaj že čisto zaskrbljene zvezdice.
»Res, na zemlji je pravi cirkus,« pritrdi repatec in oddrvi naprej prek širnega neba. Iz daljave prijadra boter mesec, ki vsako noč prešteva svoje črede srebrnih zvezd. Nenadoma opazi, da ena zvezdica manjka.  »3 milijarde, 5 milijonov, 723 tisoč, 594 – tu ena zvezda manjka!« Takrat pa se iz daljave zasliši glasek: »Že hitim, že letim!«
»Ku-ku, sem že tu!« »Zvezdica zaspanka!« Rečejo zvezdice v en glas.  »Zato je na zemlji vse narobe. Na nebu je ljudem manjkala zvezdica.« »Zakaj si spet zaspala?« jo vpraša boter mesec.  »Oh, botrček, ko sem pa tako lepo sanjala.«
»Zvezdica zaspanka, to pot ti kazen ne uide!« »Saj bom pridna, boter mesec, nikdar več ne bom zaspala.«
»Ah, to vedno obljubljaš, potem pa vedno znova zaspiš. Potem pa je na zemlji vse narobe. Za kazen pojdeš na zemljo.« Boter mesec je poklical repatca in mu naročil, naj zvezdico zaspanko ponese na zemljo. Zvezdica zaspanka je v culico dala hlebček kruha za popotnico, na glavo pa si je zavezala ruto. Sam boter mesec ji je potisnil pod ruto zlat kodrček in jo posvaril.
»Na zemlji nikomur ne povej, da imaš zlate lase.« Komet repatec je zvezdico zaspanko štuporamo odnesel na zemljo. Potovala sta vso noč in zjutraj dospela na cilj. Zvezdica zaspanka je repatca za slovo pobožala po žarečih licih, on pa ji je pod ruto skril zlate lase, ki so ji med potjo zlezli na čelo. Zvezdica zaspanka je ostala sama. Gledala je gor v nebo in klicala: »Kje ste, sestrice zvezdice?  Kje si Boter meseček?« Žalostna in sama se je zvezdica zaspanka s culico v rokah odpravila po cesti. Prišla je do velikega mesta. V mestu je bil semenj na katerem je bilo kup znamenitih komedij: Morska deklica, Grofica z brado, Pajek s človeško glavo, Krokodil iz reke Nil, Nagačeno tele z dvema glavama. Zvezdica zaspanka je tavala po semnju. Tu in tam je koga vprašala, kje bi lahko prespala čez noč. Pa nihče ni vedel odgovora. Ko se je že večerilo, je zvezdica zaspanka prišla do zvezdogleda, ki je klical in vabil: »Poglejte skozi najboljši daljnogled svet!  Videli boste mesec od blizu, kakor na dlani.« Zvezdica zaspanka se je razveselila.  »Tako rada bi videla mesec. Čisto malo bi pokukala!«
»Poglej, samo dva solda plačaj prej!« Zvezdica zaspanka še ni nikoli videla solda. Zvezdogledu je ponudila svoj hlebček, a zvezdogled ji reče: »Za hlebček ni nič, za hlebček ni meseca. Daj prostor drugim!« Tedaj se je zvezdica zaspanka spomnila, da ima zlate lase in dejala: »Zaupala vam bom veliko skrivnost. Nihče je ne sme slišati, razen vas…Jaz imam zlate lase. Če mi dovolite, da pogledam mesec skozi daljnogled, vam dam tak zlat las.« Zvezdogled ji je snel ruto in izpod nje so se zableščali lasje in obsijali šotor. Izpulil ji je enega in si ga občudujoče gledal: »Kakšen lep zlat las! No, zdaj pa le glej skozi daljnogled.« Blizu, čisto blizu je jadral čez nebo boter mesec in prešteval zvezdice.  »3 milijarde, 7 milijonov,  345 tisoč,  523.«
»Mesec, boter mesec, jaz sem, zvezdica zaspanka. Ali me slišiš, boter meseček? Kaj delaš, kaj počneš?«
»Ah, štejem, štejem, zvezde štejem, pa mi ena vedno manjka – zvezdica zaspanka.  Zvezdica bi se rad a še pogovarjala, toda zvezdogled jo je odganjal: »Dovolj, dovolj, daj še drugim prostor!« Ves ta čas pa je bil za šotorom skrit strašni razbojnik Ceferin in prisluškoval.  »Ho ho ho!  Vse sem slišal. Tale punca ima zlate lase. Premamil jo bom, da bo šla z mano v moj brlog. Ko bo zaspala, ji bom ostrigel zlate lase in jo popihal.« Premamil je torej razbojnik Ceferin zvezdico zaspanko, da je šla z njim v njen brlog. Ceferin pa je bil prav poseben razbojnik. Imej je namreč kamen namesto srca. Tako je prišla zvezdica zaspanka k Ceferinu domov.  »Uh, kako je vse razmetano in nastlano in umazano! Te nič ne boli, ko moraš živeti v takem?«
»Jaz, Ceferin, nimam srca! Kamen imam namesto srca, da veš. Zdaj pa pojdi spat!«
»Skuštran si pa tudi tako«Kaj nimaš glavnika?«
»Ne, nimam. Ko sem mami ušel od doma in šel med razbojnike, sem glavnik pozabil doma. Pojdi spat!«
»Ja, če se piše mami, je vendar treba na začetku napisati LJUBA MAMA. Jaz pa ne znam pisati besede LJUBA. Ampak zdaj se mi pa res spravi v posteljo!«
»Veš kaj, Ceferin,« Ni odnehala zvezdica zaspanka.  »Naučila te bom pisati besedo LJUBA, pa boš lahko pisal mami po glavnik.  Zaspanka je s svojo drobno ročico prijela Ceferinovo šapo in skupaj sta napisala črko L, potem J, pa U in B, ki ima dva trebuščka, in še A. In tako sta črko za črko izpisala v prah besedo LJUBA. In tedaj se je zaslišalo: Tik-tak, tik-tak!  »Poslušaj! Tu notri mi nekaj tolče!« Se je začudil Ceferin. Zaspanka je nagnila glavico na Ceferinove prsi in veselo vzkliknila: »Srce ti bije!« Ceferin je od samega veselja zvezdico zaspanko poljubil na čelo.  »Zdaj pa le brž piši mami po glavnik,« ga je spomnila zaspanka.
»Veš kaj, nič ni ne bom pisal. Kar vrnil se bom. Rajši ne bom več razbojnik.«
»Le brž pojdi, da si ne premisliš« »Kaj pa ti, kam boš pa ti šla?« je zaskrbelo Ceferina.  »Saj res. Komaj sem dobila za družbo poštenega razbojnika, pa bom spet sama.« Tedaj pa se je iz daljave zaslišal klic.  »Hojlalalaa!« »Komet repatec, bratec repatec!« se je razveselila zaspanka.  »Hahaha, sem že tu. Boter mesec me je poslal pote. Naročil mi je, naj te prinesem nazaj.« Srečna zvezdica zaspanka je zlezla repatcu na hrbet in že sta se vzpenjala v nebo.  »Na svidenje, Ceferin!« »Na svidenje, Zvezdica zaspanka!«
Ko se je Ceferin naučil pisati besedo LJUBA, mu je v prsih pričelo biti srce. In zvezdica zaspanka se je lahko vrnila nazaj na nebo. Zdaj spet sveti tam gori in na zemlji je vse prav: Otroci spe, mornarji so v luki spustili sidro in pesnik je našel rimo na besedo lonec – KONEC  ;-)